Perfekcionist se na delovnem mestu žene in dela ter dela in dela, dokler ne zadosti svojim kriterijem, ki so pri njemu visoko postavljeni, pa četudi nadrejeni ne zahteva toliko. Vse mora biti narejeno v piko, pa še takrat bo sam sebe pred drugimi kritiziral, da to pa to ni dobro naredil. Zveni znano? Perfekcionist je tudi prepričan, da nihče ne zna in ne zmore narediti neke naloge tako dobro, kot jo zna on sam zato ne zna in ne zmore delegirati svojega dela nekomu drugemu.
Zakaj posameznik ne postavi meje? Kje je tisto mejno področje, ko je zaposleni sposoben reči: »ne, tega pa ne morem narediti« in na primeren način vedno večjim zahtevam nadrejenih ali delovnega procesa postavi mejo.
Kaj pa je izgorelost? O njej se piše vedno več, je pa sindrom, ki prihaja šele zadnje čase bolj v ospredje. Kot vemo, je izgorelost negativna reakcija na stres in je odvisna predvsem od sposobnosti posameznika, kako zna obvladovati stres. Kajti, stres je tisti, ki nas na delovnem mestu počasi vodi proti izgorelosti, ki v končnem stadiju pomeni bolezensko stanje, le-to pa lahko napreduje do psihofizičnega zloma zaposlenega.
Dajmo pogledati definicijo izgorelosti, kot jo pojmujejo strokovnjaki: začne se s tem, da posameznik vedno več dela, ne da bi znal postaviti mejo. Ker preveč dela, je vedno bolj izčrpan, to pa vodi v zmanjšano zmožnost opravljanja svojega dela. Proti koncu procesa osebnostne erozije se običajno pojavi tudi depresija in agresivno reagiranje. Ker je delo opravljeno vse slabše, zaposleni je vse bolj, bi rekli po domače, živčen, nadrejeni začnejo to opažati in posledica je strokovno nazadovanje ali celo izguba službe.
Vse to seveda posameznika vodi do duševne, socialne in čustvene otopelosti, kar spet vse vodi v psihosomatske bolezni. Krog je sklenjen.
Vemo, da so zahteve na delovnih mestih čedalje bolj stroge, nepopustljive, konkurenca kandidatov za posamezno delovno mesto je ogromna in dejansko se mora posameznik zelo truditi in si prizadevati svoje delo opraviti maksimalno kvalitetno. Pri tem pa osebnostno zdrav zaposleni zna tudi reči, da nekega na novo naloženega dela ne more ali zna opraviti. S tem sicer tvega dvignjeno obrv nadrejenega, obenem pa si prisluži nekaj časa, ki ga lahko vloži v sebe in zdravo preživljanje svojega prostega časa, bodisi s svojimi najdražjimi, v svojem socialnem krogu ali s krepitvijo organizma s telesno dejavnostjo. Vse tole zadnje našteto so dejavniki, ki nam zmanjšujejo stres in nam krepijo ne samo fizično telo temveč tudi naš notranji čustveni in doživljajski svet.
Znano je, da nadrejeni vedno rajši naložijo dodatno delo tistim zaposlenim, ki nikoli ne rečejo ne, temveč bledo in nemo pokimajo in začnejo še več delati. Imajo slabo samopodobo in nimajo odnosa do sebe, ne znajo ali ne morejo reči »ne« dodatnim obremenitvam.
Kaj torej narediti? Tole je premalo prostora, da bi lahko na polno debatirali o tem, kako obvladati stres in prekomerno delovno obremenitev. Vseeno vam na srček polagam, da poskusite živeti tukaj in zdaj, potrudite se ugotoviti kaj je za vas res pomembno, živite in delajte v pozitivni smeri, predvsem pa mislite pozitivno! Če ne boste bolj skrbeli za sebe, kdo pa bo namesto vas? Torej poskusite razviti zdravo mero egoizma, kar pomeni, da niste vedno vsem na razpolago, temveč znate kdaj izreči »prijazni ne«.
Saj vem, marsikomu od vas je to zelo težko narediti, ampak verjemite, s treningom in z vedno več »prijaznimi ne-ji« boste tudi vi sčasoma lažje zadihali in sebi prihranili marsikatero leto svojega življenja, saj se bosta stres in možnost izgorelosti zelo zmanjšala. Mislite na sebe in poskusite.
