V Svetovalnico pogosto pridejo starši, ki vijejo roke in ne vedo kaj storiti s svojim pet ali šest letnim otrokom. Oba mi povesta, da se med seboj v redu razumeta, da njun partnerski odnos res lepo uspeva, a da se zatika pri sinu, ki da trmari vse po svoje. Vam zveni kaj znano?
Malo bolj povrtam, kako se vede sine, kdaj ima napade besa, kaj hoče in kako onadva reagirata. Otrok je navajen, da dobi popolnoma vse, kar hoče. Ima tudi mlajšega bratca, ki je v senci izpadov starejšega zapostavljen, miren, lahko bi rekla neviden. Staršema kar ustreza pasivnost mlajšega sina, saj imata še preveč dela s temle našim pobesnelim fantkom.
Fantič ima očitno močno voljo, nikoli ni še dobil resne in dosledne omejitve, tako da se je razvadil, da v hipu dobi zadovoljeno svojo željo ali potrebo sicer bo cel kažin v bajti! Razmeče vse kar dobi pod roke, grize, brca, uničuje v napadu besa, če ni kaj po njegovo. Besedice »ne« ne pozna. Prišli so tako daleč, da si starša ne upata iti z njim nikamor ven, kaj šele po nakupih v trgovino, saj bo hotel milijon stvari in ker jih seveda vseh ne more dobiti, bo praskal, tulil in kričal, kot da bi mu kožo dol vlekli.
Ju milo povprašam, ali sta kdaj, ko se je umiril, pristopila k njemu in ga objela, stisnila brez besed v objem.
»Nikakor, saj sva popolnoma izčrpana in besna na njega, po njegovem izbruhu pa naj bi ga še objemala! Pa kaj še!«, sta bila starša složna v zavračanju nemoči sina, ki vedno znova eksplodira v besu in uničevanju svoje okolice.
Starša nimata enovite vzgojne strategije, sina skorajda že sovražita, čeravno seveda tega ne povesta, a čutim njuno jezo in seveda nemoč. Oče je nekajkrat tudi udaril sina po ritki, a se je sinov bes le še bolj razplamtel. Vsako nasilje strogo obsojam, kar sem pojasnila tudi staršema, ki sta priznala, da se je to zgodilo res le takrat, ko sta se bala, da bo sin poškodoval sebe in še koga naokoli. Ne boste verjeli koliko uničevalne sile se nahaja v pet let starem otroku.
Potipam starša, če sta mu že kdaj kaj prepovedala in se dosledno držala svojih zapovedi oziroma prepovedi, pa sem dobila nazaj pričakovani odgovor, da četudi sta mu kdaj kaj hotela omejiti, ju je s svojim ravnanjem povozil. Hotel je doseči svoje in sta mu pač ugodila v vsem. Karkoli je hotel ali želel, sta mu dovolila, samo da ne bi skočil v luft. Povprašam ju, če se bojita svojega kratkohlačnika, pa sta zgolj gledala v tla in je mama priznala zelo po tiho, da se ga v resnici res nekako boji.
Veste dragi moji starši, sama verjamem v to, da otrok potrebuje neskončne količine naše zdrave ljubezni in spoštovanja, a obenem rabi jasne in dorečene »ne-je« kot omejitev in pregrado, da lahko posledično otrok oblikuje varno raziskovanje okolja, odnosov in sebe.
Ker naš fantič teh omejitev ne dobi od odraslih dveh oseb, niti od očeta in niti od mame, se nahaja v močni stiski, ko potrebuje varno oporo, omejitev, prepoved, pa je ne dobi.
Dobi še dodatno dozo frustracije staršev, kar ga energetsko še bolj razjezi, saj skorajda dobesedno vpije in kriči, da hoče mejo in zahteva, da mu starša postavita močno zapoved, ki se je bosta oba držala. Seveda bo otrok nekaj časa in nekaj poizkusov še naprej preizkušal njune meje in zapovedi.
Če bi starša enovito in dosledno držala mejo in ne bi popustila niti za ped, bi se čez nekaj dni ali tednov otrok sprostil, odpočil od napadov besa in bi se upognil določeni omejitvi. Znotraj le-te bi se začenjal počutiti varnega, zaščitenega in ne bi imel več potrebe hlastanja po omejitvi.
Rezultat permisivne vzgoje je kasnejša odrasla oseba, ki postane (minimalno) patološki narcis. Želite kaj takega za svojega otroka, ko mu ne upate podati jasne meje? Ko sem to povprašala omenjena starša, sta me jezno pogledala in odvihrala ven. Nikoli več ju nisem videla, me pa zelo žalosti dejstvo, da je tale mladi bodoči moški že močno osebnostno zaznamovan.
V branje priporočam knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >>
