Ko smo se pri kundalini jogi učili povezovanja z dihom in čutenja sporočil svojega telesa, sem imela sprva kar nekaj težav. Naučena, da telo prepuščam slučaju in poslušam izključno misli, mi je zavestno zaznavanje nečesa tako odtujenega predstavljalo prav zabavno oviro. »Sledite dihu« nam je prigovarjala učiteljica in uvid v to, da ta reč imenovana dih resnično potuje po mojem telesu, se mi je zdela fascinantna. S treningom in meditacijo sem začela vedno bolj subtilno zaznavati svoje telo in to kar mi sporoča, a še zdaleč nisem slišala niti 1 odstotka tega kar se tam dogaja.
Ker verjamem, da sem na tej zemljici z namenom, da raziskujem svet nezavednega, se mi zdi potovanje po svojih celicah prav posebna avantura. Z zelo omejenim vedenjem, ki ga imam pravzaprav o tem tako čudovitem ustroju, si tudi na Caminu privoščim dovolj trenutkov polne prisotnosti, ki jih namenim telesu. Primarna naloga je bila ugotoviti kako je povezano moje zablokirano črevo s tem, da je oče odšel. Po njegovi smrti sem namreč začela v telesu zaznavati kopico sprememb. Laktoza in gluten sta postala čez noč boleči izkušnji, ki napihneta moj kolon kot balon, da o bolečinah sploh ne govorim. Zanimalo me je, zakaj se je odločila udariti bolečina prav tja.
Klicala sem jo na plano, ji prigovarala, da mi pove kaj jo muči. In dojela, da je ključ pravzaprav znova KONTROLI. Stari znanki kontroli, ki se aktivira vsakič, ko življenje kot ga živimo pokaže svojo ranljivo podobo. V mojem primeru je šok nastal, ko sem morala skakati med Koprom in Ljubljano, ko sem se soočala z nesočutnim slovenskim zdravstvom in socialo, ko sem iz top organizatorke v treh mesecih povsem izgorela. Četudi sem se zavedala pomena vpletanja drugih ljudi in koristnosti njihove pomoči, me je časovna stiska tako zelo presenetila, da mi je občasno zmanjkovalo kar sape. Pri vsem tem, seveda ni pomagalo to, da nisem imela časa za dober jok in vsaj malce spuščanja stresa na plano, saj za to nekako v popolnem mrku ni bilo časa.
O času vem veliko. Odkar sem okusila popolno prisotnost, sem opazila, da je lahko čas zelo raztegniti posebno, če se zavemo vseh misli o tem, kako zamujamo življenje s skrbmi o včeraj in jutri in nas je v SEDAJ resnično zelo malo.
A, ko je SEDAJ tako zelo naporen, kako si pomagati ob tem? Spoznanja me pripeljejo do tega, da sem pri očetu že vedela kako pomembno je poskrbeti kot skrbnik umirajočega zase. Kako pomembno je sočasno narediti vse kar je v naši moči, a sočasno delati na tem, da sprejmemo, da je sila življenje-bolezen-smrt včasih preprosto močnejša od naše še tako neverjetne namere, da nekoga potegnemo ven iz škripcev.
Zgodbe o ljudeh, ki jih reši nekdo drug, v meni od nekdaj vibrirajo misel, da je mogoče drugega resnično rešiti. Ustvarila se je prazna iluzija o reševanju in pomoči, ki sega daleč onkraj naših omejitev, ko v resnici en drugemu ponujamo zgolj brezpogojno oporo. LJUBEZEN. Ta lahko nato naredi potreben »čudež«, če je namenjeno, da nekdo ostane med nami ali »čudeže«, če je čas, da se njegov duh znova zlije s celoto. Ugotovim, kako pomembno je spustiti pričakovanja, ideje o tem, da smo KRIVI, ker smo bili prepričani, da smo mi odgovorni za umirajoče. Ta enormna odgovornost nas lahko nato stisne pod težo in nam ne pusti dihati. Dovolj je bilo neresničnih hipotez in zamisli, ki nam povzročajo tako veliko gorja. Ko smo namreč v tem primežu »reševanja«, se prerado zgodi, da nase povsem pozabimo. Zanemarjenje lasten duše in telesa, pušča lahko neizmerno grobe posledice, ki se jih nato s težavo rešimo, saj smo izrabili skoraj ves potencial za boj s KRIVDO.
Egoizem? Pogosto je nato slišati glas v glavi, ki nam prigovarja, da smo egoisti, če se v takšnih primerih poslušamo. Če nam duša kriči, da nehajmo delovati onkraj svojih zmožnosti, ker nas v to sili KRIVDA. Če nas poganja LJUBEZEN, ni težav, a ko se vsili v ta odnos pričakovanje po reševanju LJUBEZEN, kaj kmalu klikne v BEG PRED KRIVO. Ko nato obnemoremo se tolažimo s tem, da smo sicer povsem na koncu in se nam obeta več let rehabilitacije (če si bomo zanjo seveda vzeli čas), a vsaj grozljivega občutka krivde ne bo.
Naj spišem še nekaj uvidov, ki jih dobim na Caminu o krivdi. O njej razmišljam že več let in vedno znova se mi prikaže v povsem drugi luči, ko jo posplošeno razumemo. Krivda, kot jo čutim najprej v svojem telesu in mi šele nato pove svojo zgobo, je v resnici opozorilo, da jadramo v smer, ki ni najboljša za naše srce. Krivda nas le opozarja npr. v takšnih primerih, ko »rešujemo«, da s to vlogo moramo prenehati in se vrniti nazaj vase. V točko sidrišča iz katerega nato ne bezljamo, ampak služimo kot neprimerno močnejši temelj bolnemu. Takrat smo v svoji zrelosti in nič nenavadnega ni, da svoji okolici povemo, da smo utrujeni in da potrebujemo roko.
Kako jo odnesem pri očetu? Mislim, da me znova odnese skozi izkušnjo strah pred tem, da ga bom na koncu s kakšno neljubo potezo razjezila in da bom morala nato celo življenje živeti s tem. Bila sem sicer zelo zavestna tega in poskušala svojo jezo (beri nemoč) kanalizirati kje druge, a ker me je ujel občutek odgovornosti za to, da bo njegov odhod spokojen, sem se ujela tudi v zanko časa. In nabirala v sebi energijo čustev, ki se niso imela časa izraziti, saj sem si znova nakopala skrb in odgovornost za nekaj kar pravzaprav ni v mojih rokah. Z ljubeznijo lahko spremljam, lahko negujem in lahko spoštujem umirajočega, a on je tisti, ki takrat igra ključno vlogo, on je tisti, ki ima moč za to kako bo odšel in ali je morda čas za čudež. No recimo bolje on v sodelovanju s svojim višjim jazom, ki se lahko v takšnih trenutkih na polno manifestira. Takrat se pogosto zgodi, da se človeku vse postavi na glavo in morda celo ozdravi.
A naša goreča želja po mojih dosedanjih izkušnjah ni dovolj. Gre bolj za odločitev duše odhajajočega, ki včasih preprostno mora naprej ali pa nujno še ostaja v fizičnih ciklih. Če to sprejmemo, se iz našega hrbta skotali ogromna skala in mi smo lahko le še najbolj čisto kar smo… brezpogojno sočutje in milina, osvobojeni sodb in predvsem pričakovanj, ki nas nato silijo v krivdo. A če jo razumemo dobrohotno, vem da je le orientir na poti v srce.
