Počen lonec za vodo

Nosač vode v Indiji je imel dva velika lonca, vsak je visel na eni strani palice, ki jo je nosač nosil na ramenih. En lonec je imel razpoko. In medtem, ko je drugi popolni lonec po dolgi prehojeni poti od reke vedno prinesel vodo do vrha lonca, je počen lonec prispel na cilj vedno napolnjen le do polovice. To se je ponavljalo vsak dan, dve leti. Nosač vode je vedno dostavil do gospodarjeve hiše en poln lonec vode in drugega, napolnjenega do polovice.

Popolni lonec je bil seveda ponosen na svoje dosežke in mislil o sebi, kako popolnoma ustreza namenu, za katerega je bil ustvarjen. Počen lonec pa se je sramoval svojih nepopolnosti in je bil nesrečen, saj lahko izpolni le polovico cilja, za katerega je bil ustvarjen.

Po dveh letih grenkih porazov, je nekega dne ob reki spregovoril nosaču vode: »Sram me je in želim se ti opravičiti.«

OGLAS

»Zakaj«, je vprašal nosač vode. »Česa se sramuješ?«

»V zadnjih dveh letih sem lahko prinesel na cilj le polovico vode, saj zaradi razpoke ob strani voda vso pot od reke do gospodarjeve hiše počasi odteka. Zaradi mojih napak moraš delati, a ne dobiš vseh sadov svojega truda«, je dejal lonec.

Nosaču vode je bilo žal starega počenega lonca in iz usmiljenja je dejal: »Želim, da na poti k gospodarjevi hiši opazuješ lepe rože ob poti.«

In res, ko se vzpenjali po hribu, je stari lonec opazil, kako sonce greje divje cvetlice ob strani poti. Lonec je bil vzhičen, vesel.

Na koncu poti je lonec zopet postal žalosten, ker mu je izteklo pol vode in ponovno se je opravičil za svojo pomanjkljivost.

Nosač je dejal loncu: »Ali si opazil, da so rože rasle le na tvoji strani poti in ne strani drugega lonca? To je zato, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem jo želel uporabiti. Semena cvetja sem posejal na tvoji strani poti, in vsak dan, ko smo se vračali od izvira, si jih zalival zame. Dve leti nabiram to cvetje in z njim krasim gospodarjevo mizo. Če ti ne bi bil takšen kot si, gospodar ne bi bil imel takšne lepote, ki krasi njegovo hišo.

Nauk: Vsak od nas ima svoje edinstvene napake – vsi smo počeni lonci. A vsi smo lahko del nečesa pomembnega, višjega načrta in pomembno prispevamo, kljub našim napakam.

Avtor: Sačinandana Svami