Moj današnji gost ni ubral najboljše poti. Čutim veliko nemira, ki ga je povzročil in ga še povzroča svojim kolegom in svoji družini. Vidim, da bo imel težko izravnavo in da ga čaka zelo težka izkušnja. To je pogosto bolezen, vendar ni nujno.
Ta funkcija mu je bila v tem življenju namenjena, da popravi napake, ki jih je storil v preteklosti, on pa se ni ničesar naučil. V bistvu je ponavljal napake iz preteklosti in bo zato potreboval težko izkušnjo za izravnavo.
Zanimivo pri njem je to, da je tudi žena direktorica, ki mu je lahko ogledalo. Življenje mu je torej dalo neke vrste blagoslov, ki ga je hote ali nehote zanemaril.
Od takšnih vpogledov se moram čustveno izolirati in jih zgolj opazovati, sicer se lahko čustveno vpletem. Nekatere slike, ki se mi odpirajo kot potencialni možni dogodki, znajo biti zelo neprijetne in me lahko čustveno obremenijo. Počasi in vztrajno sem se naučila, kako se zaščititi in le opazovati. Enako storim pri sebi, ko podoživljam dogodke, ki so se mi pripetili v davnini. Opravim priklic dogodka, vendar s popolno čustveno distanco, tako da sem le opazovalka. V teh primerih potem samo opazujem, kaj se je takrat dogajalo.
Naenkrat zaslišim glas, ki mi nekaj govori.
»Tam ob deroči vodi sem si priznal, da sem slab človek. Prišel sem na ta kraj tavati, da si do obisti priznam, kaj sem in kaj nisem. Marsikaj delam narobe in se sovražim zaradi tega,« je iskren.
Nekaj časa strmi v prazno, nato pa se mi opraviči, ker je vsiljivi gost, ki izliva svoja čustva.
Pojasnim mu, da je prav, da je tako.
»Življenje je hotelo, da ste tukaj,« mu rečem.
»Ali je to nova beseda za usodo?« vpraša in nadaljuje s svojo izpovedjo, ki je pravzaprav tipična zgodba današnjih vodij. Preveč dela, premalo prostega časa, preveč odgovornosti, premalo spanja, preveč razuma, premalo srca in tako v nedogled. Kolo življenje se vrti med preveč in premalo. Pozorno ga poslušam in opazujem, kakšna čustva ga obhajajo. Vzorec je pri njem izjemno močan.
»Odločiti se morate in začeti stopati po novi poti. Odločiti se, da vzpostavite ravnovesje. Vi ste ustvarili veliko neravnovesje s tem, ko ste preveč jemali in premalo dajali. Družini ste jemali skupne trenutke, zaposlenim dostojanstvo in partnerjem ustrezno protivrednost. Veliko ste jemali in malo dajali, zato se je tehtnica življenja nevarno prevesila na eno stran. Sedaj je čas, da v zameno nekaj tudi vrnete. Vi sicer mislite, da ste dajali s tem, ko ste žrtvovali svoj čas in trud, vendar je to varljivo. To ni pravo dajanje, saj ste v ozadju ponovno vi, ki ste imeli koristi od tega.«
Ocenim, da je bolje, da se za trenutek ustavim in počakam na njegovo reakcijo. Ničesar ne odgovori, na njegovem obrazu pa se izmenjujeta jeza in hvaležnost. Poznam ta občutek, občutek, ko ti nekdo neusmiljeno razbije masko in te pogleda naravnost v dušo. Tisti trenutek razmišljaš, ali naj se tej osebi zahvališ ali naj jo pošlješ nekam, kjer se ne bosta nikoli več srečala. Ta občutek je pri meni še zelo živ in ga hranim v predalu: Temeljni kamen za začetek spoznavanja mojega bistva.
Moj gost nekaj časa molči, nato pa potrdi moja tiha razmišljanja: »Jezen sem in istočasno hvaležen. Zadeli ste me v bistvo.«
»To je normalna reakcija. Srce je hvaležno, ego pa je jezen. Prej ali slej bo prebolel,« se nasmehnem in mu natočim vodo.
Sanela Brglez, povzeto iz knjige Potok, 10. poglavje Izravnava. Več v knjigi TUKAJ >>
