Pogovor

…pogovor, ki sem mu bila priča…

Sošolka nam pri kosilu razlaga svoje sanje, kaj si želi še naprej iti študirati in kaj jo veseli… Ena moja druga sošolka pa je nevede razbila njene sanje z njenimi lastnimi prepričanji, češ, da ji to ne bo šlo, da ne bo zmogla, da nima te smeri izobrazbe že od prej itd.

Kdo smo mi, da vemo kaj ostale veseli? Česa vsega so zmožni? Kdo smo mi, da razbijemo sanje drugih ljudi? Kdo smo mi, da jim že a priori rečemo, da jim ne bo šlo? Da ne bodo zmogli?

OGLAS

Seveda sem takoj povedala sošolki, da naj posluša sebe in nikar ne ostalih. Naj prisluhne svojem srcu, svoji duši. Drugi sošolki pa sem povedala, da se vse da, če se le želi… Samo željo je treba imeti v sebi pa lahko greš iz strojne predizobrazbe študirati ne vem, npr. zdravstveno nego. Omejitve si povečini sami postavljamo…

Kar govorimo so naša lastna prepričanja. Največ, kar lahko damo drugim so lepa beseda, spodbuda in naša ušesa, ko nas potrebujejo. Pustimo sebi in tudi ostalim sanjati! Sanje so dovoljene. S tem nikomur ne škodimo.

 VIR SLIKE: http://www.eso-garden.com/images/uploads_bilder/lucidipedia.jpg