Pogum ali strahopetnost

OGLAS

Danes boste brali o tem, kako se odloči moški, ki je v zakonu recimo 25 let in ima ženo, ki je v mnogih pogledih bolj dominantna od njega pa on spozna neko drugo žensko.

V takšnih primerih se dogaja, da moški tudi v takšni situaciji ne zmore zbrati poguma in ženi povedati naravnost, da želi oditi, temveč čaka na pravo priložnost, ko žena na primer službeno odpotuje za nekaj dni. Izkoristi njeno odsotnost in se potihem odseli iz skupne hiše, njej pa pusti poslovilno pismo. Ste se sami kdaj ujeli, da razmišljate v tej smeri?

Naj povem, da je takšna strahopetnost pogosta in seveda ni rezervirana samo za beg moških od doma, temveč tudi obratno. Vseeno se v naši kulturi smatra, da naj bi bil moški tisti, ki naj bi bil vsaj malenkostno bolj dominanten, njegova avtoriteta naj bi bila bolj trdna in ostali člani družine običajno to sprejmejo. Družinske vloge so razdeljene mnogokrat na nebesednem nivoju, postavijo se v neki skupni družinski dinamiki in običajno večino časa takšna razdelitev tudi vsem ustreza.

OGLAS

Ko pa minejo leta in ko nekje s strani zacveti nova ljubezen, se začne boj samim s seboj. Kaj narediti? Otroci so odrasli, imajo svoje partnerje, družine in življenja. Žena je sicer še vedno dobro videti, pridelala sta si dober standard, nič jima ne manjka, tudi časa je po novem vedno več, a vseeno to ni več zgodba z začetka veze. O večini zadev odloča žena sama, on le prikimuje. Odgovor je v dilemi: biti pogumni, se s situacijo soočiti, ženi priznati, da ste zaljubljeni drugje in prevzeti odgovornost za posledice, ki sledijo, ali pa tajiti vse skupaj in v ženini odsotnosti spakirati kufre in oditi v novo zvezo.

Žena se vrne v prazno stanovanje, šokirana spozna, da je konec na videz idiličnega zakona in ne more sprejeti dejstva, da je bila čez noč zamenjana z nekom drugim. Običajno tukaj povem, da se takšna odločitev ni rodila čez noč ampak, da je verjetno zelo dolgo zorela ter samo čakala na primerno situacijo. Ker se je gospod odločil za strahopetni način, je ostalo ogromno odprtih vprašanj, na katere ni ustreznih odgovorov, ki bi zmanjšali bolečino in šok ob izgubi osnovne partnerske celice, ki jo sestavljata partnerja. Prav tako je velika bolečina prizadejana s tem, ko se človek zave osamljenosti in občuti, da je izgubil iluzijo o varnosti, ki jo ima družinska celica kot osnovna zgradba našega bivanja.

Ob predpostavki, da gre za zrela človeka, predlagam, da se slej kot prej poskusita pomeniti o posledicah, ki jih bo nosil vsak od partnerjev, kaj to pomeni za prihodnost, brez histerije in očitkov, ampak konstruktivno in odraslo. Če si zmoreta naliti čistega vina in priznati vsak svoj delež krivde, lahko na zdrav način predelata zamere, odpustita vse kar sta si prizadejala ran v času trajanja zakona in naredita načrte za naprej. Nekateri kmalu uvidijo, da je bila žena boljša od trenutne ljubezni in se skesano vrnejo, če jih bivše žene hočejo še nazaj, nekatere pa ugotovijo, kako zadovoljne so v svoji na novo pridobljeni svobodi. Da to ugotovijo, se morajo soočiti z vsemi težkimi mislimi, ki prevevajo človeka, ko ostane sam. To je dolgotrajen proces in naj se v celoti odvije.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si