Za študente ezoterike pojem reinkarnacije ni neko abstraktno prepričanje, ki temelji na teoriji in je zato o njem mogoče razpravljati, pač pa dobro uveljavljen pojem, ki je del starodavnih naukov modrosti že tisoče let, in ki se je kasneje neštetokrat dokazal v vsakodnevnem življenju.
Načelo prvenstveno temelji na dualnosti človeka.
Ko učenec enkrat sprejme načelo o nesmrtnosti človeške duše, pride z uporabo logike, ki je ne ovira dogma, do zaključka, da je reinkarnacija neizogibna. Če upoštevamo, da človeštvo sestavljajo rase in narodi raznolikih barv, jezikov, fizičnih, emocionalnih in mentalnih značilnosti in če poleg tega upoštevamo, da obstaja toliko značajev kot je posameznikov, potem dobimo idejo o njegovi zapletenosti.
To, kar je treba poudariti, je neenakost med posamezniki. Med milijardami ljudi na zemlji so ljudje, ki umirajo od lakote, pa tudi ljudje, ki umirajo zaradi preobilja; so ljudje, ki nimajo ničesar, niti potrebnih sredstev, da bi ‘skupaj obdržali telo in dušo’, in drugi ljudje, ki potrebujejo velike organizacije, da upravljajo z njihovo lastnino; so ljudje, ki še vedno žive kot sužnji in taki, ki imajo moč razpolagati z blaginjo, življenjem in smrtjo milijonov; so mentalno prizadeti in ljudje briljantnega uma; nekateri so slabega zdravja, drugi pa kar pokajo od zdravja. Imenovali bi lahko še mnogo več nasprotnih stanj in značilnosti; toda končno so tudi takšni, ki jih bolj zanima njihovo lastno dobro v nasprotju z naprednimi učenci, katerih nižja telesa se že popolnoma pokoravajo ukazom duše, učenci, za katere je značilna duhovna ljubezen in ki živijo samo zato, da služijo svojim bližnjim.
Če bi bilo človeku dano le eno življenje na Zemlji, ena sama priložnost za uspeh, kako bi takšno stanje z vsemi posamezniki, ki so tako neenako opremljeni za izzive in napore v življenju, sploh lahko opravičili in smatrali za pravično? Kako bi sploh lahko verjeli v Boga ljubezni, ki navidez daje prednost nekomu tako, da mu nudi v življenju vse, kar si lahko zamislimo, drugemu pa ničesar – ne pameti, ne posvetnih dobrin, priložnosti niti duhovne zavesti? Kako lahko dva tako različna posameznika pripeljemo pred sedež Pravice in jima sodimo pod istimi pogoji? Ne, nemogoče! Noben ljubeči Oče ne bi dopustil takšnih nepravilnosti, če bi dal le eno priložnost za odrešitev.
Na srečo imamo ljubečega Očeta in lahko se zanesemo za njegovo modrost in pravičnost. Pomanjkljivosti so v samem človeku, ki niti ne razume, niti si ne zna razlagati tega, kar ga obkroža. Razloči lahko le majhen del resnice in zelo zapletenih sistemov, zato njegova sodba temelji na popolnoma nezadostnih dokazih.
Toda kje je potem človeku spodletelo v njegovem sklepanju? Odgovor in jedro celotnega problema leži v zavajajoči in napačni predpostavki, da se razvoj in odrešitev človeške duše lahko dokonča v enem samem kratkem življenju na Zemlji.
Notranji človek – duša
Neenakost med rasami in tudi med posamezniki je dejstvo in je del človeškega obstoja, toda ko enkrat razumemo vzrok za to, ni več dvoma o sočutni ljubezni in pravičnosti Božanskega očeta. To, kar opažamo pri rasah in posameznikih, je samo zunanji izraz razvojnih stopenj, ki jih dosegajo mnogi pripadniki človeštva, ki se vsi nenehno spreminjajo, razvijajo in prilagajajo. Nekateri so še vedno na primitivni ravni, medtem ko so drugi že napredovali na poti. Človekova največja ovira je pomanjkanje razločevanja in razumevanja; njegova kratkovidnost, ki jo še poudarjajo in pačijo slepila astralnega okolja, v katerem se giblje in živi večina ljudi.
Spoznati moramo, da je osebnost samo fizični instrument, v katerem začasno biva resnični, neumrljivi, notranji človek – duša. Materialni nosilec iz mesa, krvi in kosti je vsekakor umrljiv in ‘umre’ ob koncu življenjske dobe, ko se duša, skupaj z esenco življenja umakne. Mrtvo telo potem razpade v atome, toda neumrljiva duša se premesti na eno od etrskih ravni, odvisno od doseženega duhovnega razvoja. Obstoj se ‘normalno’ nadaljuje na teh višjih ravneh, vendar pa je duša sedaj svobodna in je nič več ne ovira omejujoče fizično telo, ta zunanji ovoj. Po daljšem ali krajšem bivanju v subjektivnih področjih, se v duši spet porodi naraščajoča želja po nadaljnjih izkušnjah na fizični ravni.
V naukih večne modrosti je večkrat omenjena razvijajoča se duša. Če smo natančni, je izraz nepravilen. Duša je odsev monade ali duha in je kot taka iskra ali majhen del božanstva in bi zato morala biti popolna. Toda ‘popolnost’ je relativen pojem, in čeprav je naše božanstvo, logos planeta Zemlja, za človeka popoln, pa je celo to božanstvo, kot pravi večna modrost, spremenljivo, saj se nenehno spreminja in razvija. Za ta razvoj pa je potrebno ‘izkustvo’. Človeku bo vedno neznanka kakšen je razvojni cilj logosa, vendar pa je za uresničitev tega namena bistveno, da duša, kot delček vsestranskega duha, doživi vse možne izkušnje, ki jih lahko dobi v stiku z gosto materijo. Iz teh izkušenj duša nabere ‘esenco’, ki jo prenese Višjemu jazu, da bi služilo neznanemu višjemu namenu v prid logosa. Vse, kar zadeva človeka je dejstvo, da duša potrebuje te izkušnje in da so na Zemlji potrebna človeška telesa skozi katere deluje.
Duše začnejo svoje dolgotrajno popotovanje tako, da se naselijo v telesa primitivnih ljudi in edini vpliv, ki ga imajo v začetku na ta telesa je, da jim priskrbi samozavedanje, ki je potrebno, da se razlikujejo od živalskega sveta. Številne periodične ali ciklične reinkarnacije se v sto tisočih ali celo milijonih let neskončno ponavljajo in duša tako pridobiva potrebne lastnosti za postopen razvoj – toda dolgo časa nima nikakršnega opaznega učinka na svoj instrument. Ko pa leta minevajo postane selektivna in izbira telesa, ki kažejo določeno stopnjo razvoja in prečiščenosti; na začetku se telesa osredotočijo le na zadovoljevanje fizičnih vidikov bivanja, toda kasneje se razvijejo oblike, ki se postopoma usmerjajo k čustvenemu življenju. Končno se začne prebujati nižji um, ki je posledica razvoja mentalnega telesa. Šele z razvitjem uma se duša lahko začne uveljavljati, toda do resničnega vodstva duše pride, ko se integrirajo fizično, astralno in mentalno telo in skupaj delujejo kot ‘osebnost’.
Gornje pojasnilo lahko pomaga razložiti veliko raznolikost glede vrste, kvalitete, lastnosti in razvoja milijard posameznikov, ki sestavljajo človeštvo. Ne gre torej za nepravičnega Očeta, ki ima raje določene rase, skupnosti ali posameznike kot pa druge in ki nekatere kaznuje. To, kar vidimo, so le stopnje v kalejdoskopu vzorcev, v katerih se izražajo duše. Posameznike in narode najdemo na vseh razvojnih stopnjah – od najbolj primitivnih do najbolj razvitih, vsak pa izkuša tisto, kar je notranji duši potrebno. Nepremišljenemu človeku se zdijo nekatere teh izkušenj, ki jih potrebuje v telesu prebivajoča duša, stroge in krute, toda lahko smo gotovi, da obstaja razlog, nerazložljiv omejenemu človeškemu umu, zaradi katerega duša v tem času rabi natančno to izkušnjo. Človeštvo sestavljajo milijoni posameznikov in vsakega vodi njegova lastna duša, vsak je na določeni razvojni stopnji in nabira dodatne izkušnje na svojem dolgem, dolgem popotovanju nazaj v Očetov dom. Zapomniti si je tudi treba, da ne glede to, na kako nizki razvojni stopnji je danes nek določen instrument, so vsi na isti poti, vsaka duša je pretrpela ali pa še bo pretrpela iste izkušnje v preteklih, sedanjem ali v bodočih življenjih in končno bodo vsi dosegli isti začasni cilj poti, da bi potem lahko spet nadaljevali pot na brezčasni razvojni poti, ki vodi v skrivnostno neznano.
Vidiki reinkarnacije
Nekaj vidikov reinkarnacije morda zasluži še nadaljnje pojasnilo.
Presledki med inkarnacijami. Ne bi smeli pripisovati preveč pomena posplošitvam, kajti lahko pride do velikih razlik glede hitrosti, s katero se dogajajo ‘ciklični impulzi’. Nekatere duše se na astralni ravni mudijo eone dolgo, preden se odločijo za vrnitev v svet fizične ravni, medtem ko druge krožijo dokaj hitro in ne zapravljajo dosti časa na subjektivni ravneh. Ko duhovno napredujemo se dolžina teh periodičnih umikov poveča, dokler ne preživimo mnogo več časa ‘na drugi strani’ kot pa v fizični inkarnaciji. Ko pa se pot učeništva približuje koncu se obdobja med inkarnacijami spet skrajšajo: videti je, kot da je duša spodbujena, da zaključi svoje eone dolge izkušnje v fizičnem svetu tako hitro kot je mogoče, in da si vneto prizadeva končati svoje obveznosti in služenje, ki se je začelo v prejšnjih inkarnacijah.
Običajno se namera za inkarnacijo porodi v sami duši. Ko se to zgodi se duša, ki ji pomaga posebna skupina duhovnih pomočnikov, izbere ustrezne starše, ki bodo rodili fizično telo, katero ji mora služiti kot njeno naslednje izrazno sredstvo. Starše je potrebno skrbno izbrati ne samo glede na dedne lastnosti, temveč je treba tudi paziti na okolje, v katerem delujeta. Duša se vrača z določenimi nameni in za njihovo uresničitev je pomembno, da ima na voljo obliko z zahtevanimi potenciali kot tudi z ustreznim okoljem za potrebne izkušnje.
Duše pripadajo skupinam in praviloma se duša ponovno utelesi v istem obdobju kot ostali člani skupine. Stopnja, do katere se bodo ti člani družili med fizičnim življenjem je različna. Nekateri se bodo rodili v isto družino, toda to je le ena od možnosti. Občasno se tudi zgodi, da se vsi člani skupine inkarnirajo v istem obdobju, na istem področju ali v isti rasi. Ko se duša po končani inkarnaciji vrne ‘domov’, ji člani skupine na ‘drugi strani’ zaželijo dobrodošlico.
Dejansko skupinske vezi in sledeči ‘ciklični impulz’ skupine igra bolj pomembno vlogo kot pa se tega zaveda povprečni študent ezoterike. Človek je s svojimi tipičnimi egoističnimi težnjami v preteklosti poudarjal osebno vpletenost reinkarnacije in razvoja, ne da bi spoznal namen, ki ga mora izpolniti skupina ali pa služenje in žrtev zaradi skupinske inkarnacije v prid celotnega razvoja človeštva. V prihodnjih letih bo ta vidik reinkarnacije deležen vse več pozornosti.
Kar zadeva življenje duše je spol nepomemben, ker je v bistvu lastnost fizičnega in čustvenega obstoja. Zato, da ustrezno konča svoje izkušnje pa se duša periodično inkarnira bodisi v moško bodisi v žensko telo. Iz podobnih razlogov se duša uteleša v narodih in rasah vseh barv in lastnosti.
Napredne duše, ki so dosegle stopnjo, ko jim je zaupano kakšno posebno služiteljsko delo, se lahko prepriča, da bodisi odložijo konec določene inkarnacije ali pa, da pospešijo svoj povratek.
‘Gospodje karme’, ki so v glavnem odgovorni, da pripravijo okoliščine za ponovno rojstvo, lahko torej močno vplivajo na trend svetovnih zadev, tako da zavlačujejo ali pospešijo ‘izučene duše’, da vodijo človeštvo v zaželeno smer. Zapomniti si je tudi treba, da napredne duše nič več ne spodbuja v inkarnacijo želja po doseganju popolnosti – pri njih je spodbuda impulz po žrtvovanju, volja do služenja in do tega, da bi prispevali svoj delež k uresničevanju božanskega načrta.
Avtor: Aart Jurriaanse
www.share-international.net
