Pomilovanje samega sebe

Pomilovanje samega sebe pomeni usmiljenje do samega sebe. Podobno kot pri prepričanju »biti žrtev« se tukaj človek sooča s svojimi težavami v smislu večne žrtve in na podlagi tega prepričanja izgradi odnos usmiljenja do samega sebe.

Vzroki so najpogosteje nizka samopodoba, pomanjkanje ljubezni in varnosti ali pozornosti drugih do osebe. Večinoma takšna oseba, ki se smili sama sebi, to počne odkrito in pošilja okolici natanko takšno sporočilo: o svoji »bedi«, trpljenju, žalosti, bolezni ali nesreči. Seveda je to neke vrste manipulacija, ker gre za delovanje z določenim namenom. In ta je: prebuditi sočutje v drugih do sebe.

Včasih izhaja to prepričanje o neizprosni, trajni težavi iz občutka zapostavljenosti. Človek je osamljen, ne najde stikov z ljudmi, je izven dogajanja v družbi in to je eden od možnih načinov, kako pritegniti pozornost. Je orodje za povabilo ljudem, da se približajo, je klic na pomoč ali pa tudi potreba po ljubezni. Verjetno poznamo primere ljudi, ki so šele takrat, ko zbolijo, deležni pozornosti svojcev in drugih bližnjih oseb. In to seveda preraste iz prepričanja »vedno trpim«, ki izhaja iz ponavljajočih se težav, v prepričanje »ko sem bolan, sem vreden pozornosti«.

OGLAS

Vsa ta prepričanja lahko izvirajo iz otroštva in jih pridobi človek skozi izkušnje odnosov staršev in drugih do njega glede na okoliščine, v katerih je do izkušenj prišlo. Kot sredstvo se lahko mnogokrat uporablja jok, solze ali pa igrana ali resnična potrtost. Skratka, prepričanje o večni nesreči človeka samega se hitro transformira ali nadgradi v prepričanje, ki služi za sredstvo za pritegnitev pozornosti.

Moramo pa se zavedati, da s takimi prepričanji o lastni nesrečni usojenosti vplivamo tudi na svoje realno snovno in psihično stanje. S prepričanjem o obstoju bolezni, strahu pred njo ali potenciranju možnosti njenega nastanka zelo hitro s takšno, z negativnimi informacijami nabito energijo, pritegnemo adekvatno ali informacijsko podobno. To je zakon privlačnosti energije. In s tem seveda vplivamo na svoje stanje v prihodnosti.

Vsako bolezen ali težavo moramo sprejeti kot del nas in zaradi dejstva, da smo zanjo odgovorni sami, tudi reagirati nanjo. Ne z zavračanjem, temveč s sprejetjem zavesti, da smo pripravljeni nekaj spremeniti, da se naše stanje izboljša. Nikakor pa ni prav, da krivdo za vse, kar se nam dogaja, prelagamo na druge, da se sklicujemo na zlo usodo in slabo srečo. Če že imamo prepričanje v takšni obliki, ga presežemo z izgradnjo voljnega aspekta sprejemanja in razumevanja.

Takšna prepričanja pogojuje in izzove mnogo drugih prepričanj. Ko se jih zavemo, jih spremenimo, potem odpade prepričanje o lastni nemoči in nesreči – samo od sebe. Za začetek se vzljubimo …

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.

Avtor Matjaž Bogdan Zepan