Izšla je knjiga Obredi ljubezni, Nova civilizacija, 2.del
V jeseni prihaja tudi X. knjiga Anasta!
Odlomek iz knjige OBREDI LJUBEZNI
zbirka Zveneče cedre Rusije
Kaj pa, če se mi sami odmikamo od nekega človeku lastnega načina življenja, ljubezen pa zato odide in nam s tem daje znak: »V takih pogojih ne morem živeti. Vaš način življenja me ubija. Pa tudi vi sami umirate.«
Ko sem se v mislih vrnil k pogovoru v tajgi, sem se spomnil, kako nenavadno je o ljubezni govoril sivolasi puščavnik: »Ljubezen je najmočnejša vesoljna energija. In ni brez misli. Premore misli in lastna čustva. Ljubezen je živa, samozadostna bitnost, živo bitje. Na Zemljo je bila poslana po Božji volji in je vsakomur, ki živi na Zemlji, pripravljena podariti svojo veliko energijo in poskrbeti, da bo njegovo življenje v ljubezni večno.
Ljubezen pride k vsakemu in skuša v jeziku čustev pripovedovati o Božanskem programu, če pa je človek ne posluša, mora ljubezen oditi, vendar ne po svoji, ampak po človekovi volji.«
Ljubezen! To skrivnostno čustvo je neraziskano, čeprav ga je že kdaj izkusil skoraj vsakdo, ki je kdaj živel na Zemlji.
Knjigo lahko naročite tudi v naši trgovini – tukaj
Predgovor h knjigi Obredi ljubezni
Danes je nemogoče spregledati poplavo literature individualizma in impersonalizma, ki nas poskuša prepričati, da je ljubezen izključno znotraj človeka, da je to stanje zavesti – enost in blaženi notranji mir –, da ljubezen sploh ni čustvo. Vse več ljudi slišim govoriti, da ne moreš ljubiti drugega, če ne ljubiš samega sebe.
Pa ni to morda le iskanje opravičila, ker niti v dvoje ne znamo več živeti v sožitju in s srcem, polnim topline, tudi po mnogih letih? A ni to izmikanje odgovornosti do pristne ljubezni, ki presega opojno zaljubljenost in zahteva iskreno zavezo skupnemu smislu s prav posebnim drugim človekom? Mar ni to le strah pred drugim/drugo, ki nas vedno tudi ogroža in se mu/ji moramo prilagajati? In celo neizrečeno priznanje, da smo pravzaprav hudo osamljeni?
Do danes je skozi zgodovino ljubezen bila vedno vezana izključno na odnos. Obstajala je lahko le med dvema čutečima bitjema, ki sta se predala drug drugemu z globoko intimno zavezo. Ko je tradicija še bila stabilna in je imela smisel, je parom, družinam in skupnostim nudila dober okvir za negovanje ljubezni, a v nam znani zgodovini je od take tradicije in ljubezni ostala le senca.
Zato je izredno dobrodošlo, da nas Vladimir Megre v tem delu zbirke Zveneče cedre Rusije opominja na pozabljeno dimenzijo ljubezni, ki so jo poznali naši davni prastarši. Želim si, da bi ta knjiga povrnila besedi Ljubezen tisti pomen, ki ga v globini vsi čutimo in po katerem podzavestno hrepenimo. Naj nas spomni tudi, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost in da prav s to brezbrižnostjo uničujemo svoja življenja in ves planet.
Če boste to knjigo brali z odprtim srcem, boste v njej našli navdih, upanje in morda tudi spodbudo, da ljubezen spet spustite medse in vse, kar vas obdaja, ne pa da jo iščete v brezoblični puščavi osamljenega srca. Če to storimo vsi skupaj, se nam ne bo več treba bati za prihodnost Zemlje, saj jo bo energija Ljubezni preobrazila v stvaren rajski vrt.
Ob izidu te knjige smo starim in novim prijateljem zbirke Anastazija dolžni tudi nekaj pojasnil.
Založništvo Zveneče cedre Rusije iz Novosibirska, uradni zastopnik avtorja istoimenske zbirke Vladimirja Megreja, se je v zadnjih letih postavilo na povsem novo raven poslovanja, postalo je strokovno in organizirano. S tem so prišle tudi natančne zahteve glede dizajna naslovnice, načina izdajanja knjig, kakovosti prevoda in še česa. Tako bodo vsi deli zbirke ob ponovni izdaji v prihodnjih nekaj letih oblikovno osveženi in vsebinsko izpiljeni, da bi tej posebni zbirki zagotovili ne le najvišjo jezikovno zvestobo izvirniku, ampak tudi duhovno pristnost in nadvse gladko berljivost.
Knjige po novem izdaja čudovita založba Žarek, ki jo vodi Helena Cesar, prevaja jih Jana Ferjan, oblikuje pa Nina Dekleva. Za jezikovno in pomensko ustreznost še naprej skrbim pod to spremno besedo podpisani Nara Petrovič. Prav zato bo večina popravkov v knjigah večini bralcev ostala praktično neopažena, toda ene gotovo ne boste mogel spregledati: knjige bo povsem zapustila Anastázija in v novi izdaji jo bo zamenjala Anastasíja.
Zakaj vendar?
Kadar me je intuicija pokljuvala glede potencialnih napak ob prevodu prejšnjih knjig, sem se vselej posvetoval s tedanjim prevajalcem, zdaj pokojnim Ivanom Mesičkom. Mnoge sva popravila, kakšna pa je vendarle ostala. Učimo se, dokler smo živi. Na netočnost imena junakinje knjig mi je intuicija namigovala že ob izidu zadnje knjige, ki smo jo izdali leta 2006, a tega nisem znal prevesti v zadosti prepričljivo razlago, ki bi bila dovolj tehtna za tako temeljito spremembo – in to pri zadnji knjigi!
Prave besede je našel prijatelj Miša iz Srbije, ki je na srečanju z Vladimirjem Megrejem v Turčiji v enem trenutku vzkliknil: »Nomen est omen! Ime je znamenje! Marsikdaj spreminjamo imena pomembnih osebnosti, ko jih prenesemo v svoj jezik, ker tega ne vemo. Temne sile so popačile že neskončno znamenj in davnih resnic, zdaj nas poskušajo zavajati še naprej! Ko spremenimo Anastasíjo v Anastázijo, jo malone spremenimo v anestezijo.To preprosto ni prav.«
Mene so njegove besede prepričale in čeprav to pomeni nekaj zapletov in obvezo utemeljevanja spremembe, sem se odločil zanjo v prepričanju, da bo tudi med dosedanjimi bralci – po neizogibni začetni zmedi – naletela na odobravanje in razumevanje.
Nara Petrovič
