Poslušajmo se
Mislim, poslušajmo eden drugega. Ker se ne! Pomislite, kdaj ste nazadnje nekoga poslušali res zbrano, povsem osredotočeno in če bi vas vprašali, da ponovite povedano, da bi to obnovili v skoraj enaki meri. No, kdaj?
Opazujem moje drage pare v moji preljubi pisarnici Svetovalnice. Jih pustim, da v vročici debate in v ustaljenem vzorcu komunikacije govorita eden drugemu, se zbadata s pogledi, govorica telesa je napeta in agresivna, na mojo prisotnost hipno pozabita. Sta v vsakodnevnem dokazovanju, kdo ima bolj prav glede banalnega problema, za primer, kdo nosi smeti iz hiše v bližnji zabojnik. Res, ljudje se v družinah prepirajo za izjemno banalne stvari, enkrat bolj, drugič manj.
Ko vidim dovolj njunega načina komuniciranja, ne-poslušanja, napadalnosti in preigravanja scene »jaz imam bolj prav kot ti«, ju prekinem. Ker takšen vzorec seveda ne prinaša nič dobrega in zdravega v odnos.
Partnerja se običajno po nekaj letih, no mnogi že prej, nehata poslušati. Ne slišita več tistega, kar je drugi rekel, sploh pa pogosto ne prepoznata sporočil, ki so zavita v stavkih.
Rada bi poudarila, da je res potrebno ogromno energije, volje in tudi potrpežljivosti, da se partnerja slišita, ne zgolj poslušata. Seveda to velja povsod, v vseh odnosih.
Torej, kako pa tole moje modrovanje preliti v praktično življenje, ko živimo prehiter tempo, smo v krču izjemne količine informacij in zunanjih dražljajev?
Naš organizem izloča tiste, ki niso nujno potrebni za njegovo preživetje. Na žalost so med temi »izločitvenimi« dražljaji in zvoki tudi tisti, ki jih proizvaja vaš partner. Ker, ko ste nekaj let skupaj in vas je povozila vsakodnevna družinska rutina in samoumevnost, pogosto izklopite zvok, ko ga slišite govoriti. Ne utegnete, nimate časa za njegovo govoranco, ko vam že petič tisti dan skuša dopovedati, da parkirajte svoj avto bolj ob robu v garaži, da bo lahko tudi sam lažje parkiral svojega. Pač, banalen, a resničen primer. In ker ga je ona enostavno izklopila, ni slišala, da je povedal, da ji bo prihodnjič skril ključe njenega avtomobila, pa sploh ne bo mogla iz garaže. Za kazen, ker vedno parkira avto bolj »na komot«.
Ko ne poslušamo drug drugega, tudi sebe oropamo možnosti, da bi mnenje, stališče ali izkušnjo druge osebe slišali na način, ki bi nam omogočal, da se izognemo ponavljanju napak ali da skozi znanje druge osebe ugotovimo, kaj vse se lahko naučimo. Istočasno v partnerskem odnosu izgubimo možnost negovanja zveze in ljubezni, spoštovanja različnosti dveh oseb, ker se ne spoznavata preko njune različnosti, temveč že vnaprej presodita, kaj bo drugi rekel in zelo pogosto smo dame tiste, ki partnerja sredi stavka grobo prekinemo in povemo svoje.
Izredno nevljudno in nasilno prekinjanje niti razmišljanja druge osebe povzroči v prekinjenem govorcu jezo, negodovanje in izgubimo pomembne informacije. Ko kakšno gospo povprašam, zakaj ga je prekinila takole sredi besede, pove da zato, ker bi sicer pozabila, kaj mu je hotela odgovoriti!
Ste opazili dvoreznost njene trditve? Se pravi, prekinemo sogovornika, da hitro povemo svoje stališče, a obenem nismo slišali, kaj je sploh bilo sogovornikovo mnenje. Ker ni povedal do konca svoje misli.
No, takole se zapletamo v brezplodne besedne vojne, ki prerastejo v medsebojen spore in v končni fazi lahko sčasoma vodijo v mučno odtujitev in konec ljubezni ter zveze.
Z malce razumevanja komunikacijskih veščin in spoštovanja sogovornika lahko delamo čudeže. Poskusite!
