»Ups, čutim, da grem iz telesa, a je to ok?«, me je včeraj vprašala stranka na terapiji, takoj ko se je ulegla na mizo, še preden sva karkoli začeli delati. Izkazalo se je, da so se ji zadnje čase začele potencirano odpirati drugačne notranje zaznave. Poznam jo že dolgo in od nekdaj je bila zelo intuitivna, zdaj pa še bolj vidi skozi ljudi, vidi, kaj se jim dogaja, vnaprej začuti, kaj se bo zgodilo, morda ima celo sposobnosti zdravljenja. Povedala mi je, da jo je na trenutke tega strah, po drugi strani pa, da ne ve, kaj naj s tem naredi. »Ker veš, jaz nočem biti zdravilka«, mi je še navrgla na koncu.
Takšnih in podobnih zgodb ob svojem delu vidim čedalje več. Veliko ljudem se zbuja jasnovidnost, jasnočutnost, jasnovednost. In potem se sprašujejo, ali morajo s tem kaj narediti, oziroma se čutijo pod (samo) pritiskom, če ne vejo, kaj.
Sama čutim, da živimo v času, ko so tančice med nevidnimi svetovi zelo tanke, vibracije planeta pa se iz leta v leto dvigujejo, zato se nam pospešeno začenjajo odpirati tisti kanali, ki so bili prej zaprti. To velja v smislu kvantitete – odpira se čedalje več ljudem in v smislu kvalitete – razumevanje postaja čedalje širše in globlje. In to je šele začetek vsega!
In zdaj, pred desetletji je večina tistih, ki se jim je odprl notranji vid ali so bolj kot drugi čutili energije, pristala v »duhovnih poklicih« kot so medij, jasnovidec, zdravilec … In bili so še kako potrebni, saj so nam tlakovali pot, da se danes lažje odpira tudi nam.
Zdaj živimo v drugačnih časih. To, kar se nam odpira in je včasih veljalo kot nadnaravno, je v resnici zelo naravno. To je naša notranja »oprema«, ki jo v sebi nosimo vsi in smo jo v enih drugih časih (civilizacijah), tisočletja nazaj tudi zelo naravno uporabljali pri vseh vsakodnevnih opravilih. Pri pridelovanju hrane, vzgoji otrok, pripravi obedov, gradnji naših domov in seveda tudi pri zdravljenjih in različnih duhovnih praksah.
»Kar je včasih veljalo kot nadnaravno, je v resnici zelo naravno. To je standardna »oprema«, ki jo v sebi nosimo vsi in smo jo tisočletja nazaj naravno uporabljali pri vseh vsakodnevnih opravilih.«
Kaj hočem reči? Živimo v časih, ko se nam ta »oprema« spet močneje re-aktivira, predvsem zato, da jo spontano uporabljamo pri vsem kar počnemo, tako kot na primer uporabljamo noge pri hoji. Seveda so ljudje, ki ob tem začutijo klic, da postanejo zdravilci in tisti morajo slediti svojemu poslanstvu. Se pa ta »oprema« ne aktivira zato, da bi vsi postali zdravilci! To »opremo« lahko zelo koristno uporabimo pri vseh poklicih oziroma na vseh področjih našega bivanja.
Zaradi te »opreme« lažje prepoznamo, kaj je resnica in kaj laž, kdo ima dobre namen in kdo ne, kaj je v nekem trenutku prav in kaj ne. Lažje prepoznamo, kaj je v ozadju tega, kar vidimo s fizičnimi očmi, lažje začutimo, kaj je (za nas) dobro in kaj ne, kaj se v resnici dogaja v nas in v ljudeh okoli nas. Zaradi te »opreme« lažje razumemo različne življenjske situacije, se morda izognemo določenim nepotrebnim izkušnjam ali se lažje pripravimo na to, kar nas čaka … Zaradi vsega tega lažje sprejemamo (boljše) odločitve, gradimo drugačne odnose, drugače opravljamo svoje delo … predvsem pa sami postajamo boljša verzija sebe.
In prav biti (naj)boljša verzija sebe, je naše največje poslanstvo. Zakaj? Ker takrat oddajmo tudi najboljše možne vibracije, karkoli počnemo in kjerkoli smo. S tem pa mimogrede, brez da bi se trudili, dvigujemo tudi vibracije naše okolice, družbe, planeta.
Največja zdravljenja se vedno dogajajo ob odprtih srcih, ne glede na to, kaj ob tem delajo roke ali glava.
