Kako začeti?
Mahasijeva Sayadawa (Burmanski učitelj) praktična navodila za meditacijo so samo »prst, ki kaže na mesec«, splošno razumljiv opis izkušenj, ki naj bi jih vsak sam izkusil in spoznal v konkretni praksi.
Meditacija je postopen duhovni razvoj, ki ima za svoj končni cilj nibbãno, popolno ugasnitev jaza. Osvobajanje od sebičnih dejanj, besed in misli, se dogaja na treh ravneh, ki vplivajo druga na drugo in tvorijo harmonično celoto.
Prvi korak k nesebičnemu dojemanju sveta je radodarnost in širokogrudna odprtost. Dajanje je manifestacija nenavezanosti, mentalno stanje, kjer ni pohlepa, sebičnosti, skoposti, zavisti. Če bi vedeli, kako zelo koristne so posledice nesebičnega dajanja, je rekel Buda, bi vsako najmanjšo stvar delili z drugimi.
Drugi korak v razvoju nesebičnosti je razvoj vrlin, ki še na globlji ravni očistijo človekove besede in dejanja. Človek, ki ne ubija, ne krade, ne laže, ne prešuštvuje in se ne opija, je tudi brez ustreznih negativnih mentalnih stanj, ki jih taka dejanja prenašajo.
Razvoj vrlin, ki jih določajo »pravila za meditacijske vaje«, je pomembna osnova za tretji korak v razvoju nesebičnosti, za razvoj meditativne zbranosti in modrosti. Kdor razvija vrline, živi mirno in srečno življenje; ker so njegove besede in dejanja »čista«, je brez občutka krivde, nelagodnosti in obžalovanja. Pojavita se notranji mir in zbranost, brez katerih razvoj modrosti ni mogoč.
Tretji korak je razvoj zbranosti in modrosti (bhãvanã). To je notranji razvoj, ki poglablja intuitivno razumevanje celote in vodi do izkušnje nibbane, kjer ugasnejo vsa človekova sebična nagnjenja. Začenja se s preprostim pozornim opazovanjem vseh fizičnih in mentalnih procesov. Za tako meditativno opazovanje je zelo ugodno, če je začetnik že prej razvil vrline (sîla) in se tako nekoliko otresel negativnih mentalnih stanj. Če tega ni storil, pa bo z neposredno izkušnjo zelo hitro odkril, da so posledice sebičnih dejanj in besed (ubijanje, kraja, laganje,…) neprijetne in se jih bo zato skušal čim bolj izogibati. Tako bo z meditacijo razvijal tudi vrline. Poleg tega je za začetnika tudi zelo koristno, če postopoma razvija še naslednje kvalitete, ki mu bodo pomagale pri meditaciji:
- ODPRTOST, s katero se meditator brez predsodkov, različnih mnenj, razlag in idej o meditaciji poda na pot notranjega razvoja
- POTRPEŽLJIVOST: med meditacijo se bo srečal z različnimi izkušnjami, ki bodo včasih prijetne, včasih neprijetne. Njegova praksa bo včasih polna modrosti, lepote in sreče, včasih pa bo dolgočasna, boleča, polna dvomov in nemira. Če bo ob vseh teh izkušnjah potrpežljiv, bo lahko ohranil primerno ravnovesje in ostal sproščen, pozoren in notranje umirjen.
- »HITI POČASI«: to je poseben odnos do meditacijske prakse, ki je splet odločne vztrajnosti in sproščene lahkotnosti. Če je meditator preveč »zagnan« in hoče hitro napredovati, se ga lahko polasti nemir, če pa je prepočasen, lahko postane len in zaspan.
- MOLK: meditacija, ki se začne z molkom in »zunanjo« tišino, vodi v vse globljo in globljo tišino zavedanja, kjer ni več misli, kjer postopoma izginjajo sebične želje, jeza in nevednost. Zunanji molk je prvi korak k popolnemu molku, kjer ni jaza.
Povzeto iz knjige Pot pozornosti: Osnove budistične meditacije, Primož Pečenko
