Vedno, ko si je treba priznati neke stvari ali pa ko nekdo pri nekom »zadane« žulj, napademo. Ali smo napadeni. Pa naj si bo še tako banalna zadeva, za nas ali za nekoga drugega je dovolj, da napademo/smo napadeni.
Tudi, ko začnemo rasti se še včasih težko zadržimo in potem se slabo počutimo, kajti morali bi vedeti in znati bolje. NIKAR!!!!! Znanje odzvati se prav, ne si pustiti čustvom prosto pot do nas je nekaj, kar obvladamo s časom.
Če se vsakič, ko ne reagiramo tako kot »naj bi« je to zato, ker je še nekaj v nas, kar nam to povzroča. Neko čustvo, vzorec ali zamera. Če to spoznamo, vprašamo višje sile za odgovor in smo pozorni na znake, bomo to rešili. Priznali bomo neko stvar, ki nas še ovira in jo »očistili«.
Naslednjič se nas taista stvar sploh ne bo dotaknila. Reakcija bo mirna.
A se zgodi, da tudi ko smo tako daleč, pride trenutek slabosti. Tudi jas še imam kakega tu in tam. Razlika med prej in sedaj je v tem, da ne dovolim, da bi se me to dotaknilo. Ali odvrnem misli od tega tako, da grem na pijačo, sprehod, nato pokličem katerega od prijateljev, ki delajo na osebnostni rasti in predebatiram o tem. Zakaj? Ker se lahko odgovor na vprašanje: »Čemu se me je tale napad rahlo dotaknil?« skriva v tem pogovoru. No, saj ponavadi se.
Odkar delam stvari, ki jih delam je bilo napadov name kar nekaj. Tudi od takih ljudi, ki so mi bili včasih blizu. Moje besede vzamejo zelo osebno…in napadejo. Tudi jaz sem marsikoga na tak način napadala. Seveda sem, če sem se videla v rečenem ali celo čem napisanem. No saj krivda ni bila moja. Krivda je bila njihova…kakopak!!!!! Nikakor ni moja. Jaz sem vendar brez napak, glej kake napake majo pa oni!!! Jp, tudi jaz sem bila tam. Namesto poglabljanja vase in reševanje svojih »napak« sem raje videla druge. In …napadla. Sedaj ko sem na drugi strani…razumem te ljudi, a vseeno me včasih malo zadane. A sedaj vem, kako reagirati. Ne s kontranapadom, ampak odkrivanjem vzroka pri sebi. Napad NIKOLI ni najboljša obramba.
Shanti
