Praksa tišine

Tišina pomeni poenostavitev človekovega življenja – tako v človeku nastane več prostora za zaustavitev in za bolj jasen pogled na samega sebe. V tem prostoru začne človek spoznavati svojo zmedo, svoje želje, svoje misli in čustva ter svoje podzavestno delovanje.

Ko človek sedi sam v sobi in posluša svoj jaz, se pojavljajo ena za drugo misli, komentarji misli, komentarji komentarjev misli, nadaljnje racionalizacije, osebne ideologije o nepomembnih ali velikih stvareh – in kmalu se jih človek preobje in postane zdolgočasen.

Ta zdolgočasenost je začetek resnične tišine. Ta zdolgočasenost je brezkončno valovanje v sebe osredotočenih misli. To je tudi točka obrata. Na tej točki se človek odloči, da se je naveličal samega sebe in se povrne v svet delovanja, ali pa naredi korak nazaj in začenja opazovati igro uma. Človek postane opazovalec jaza.

OGLAS

Prva stopnja – Opazovalec

To je prvi korak proti resnični tišini. Ko človek postane opazovalec svojega jaza in začenja opazovati dramo življenja s svojim jazom kot akterjem, ločeno in objektivno – začenja pridobivati TIŠINO.

Umetnost opazovanja jaza ob kateremkoli času dneva, zaustavitve jaza in postavljanja naslednjih vprašanj, je dobra praksa za to stopnjo.

Kdo opravlja to dejanje?
Kdo čuti to čustvo?
Kdo izgovarja te besede?
Kdo misli te misli?

To je umetnost ugašanja svetlobe dneva, zato da v njem lahko zaznamo vedno-prisotne in subtilne vire energije. To je premišljen poskus, da bi se človek za kratko obdobje ločil od valovanja vsakodnevnega življenja, “izklopil” dejaven ali logičen način normalne zavesti, zato da bi vstopil v komplementaren način miru in dovzetnosti.

Človek se usmeri proti osebnemu in ne intelektualnemu znanju preko spremembe od zunanjega gorišča pozornosti proti notranjemu.

Druga stopnja – Pozornost

Po določenem času prakse prve stopnje človek vstopi v splošno pozornost in začenja luščiti vpoglede in učenja. Človek se začne zavedati svojega BITJA, ki ga prekriva zaslon brezkončnih misli.

Ko se človek odzove na BITJE, ga začne tudi “poslušati”. Ob tem ne obstaja potreba po prekomernem ali prenapetem poslušanju. To je le seznanjanje z in potrjevanje “kaj je”. Na tej točki se vključi potrpežljivost. Takrat odgovori prihajajo tiho, tako tiho, da jih pogosto z lahkoto preslišimo. Človek lahko spregleda te odgovore, češ da so to le nekoristne fantazije, domišljija, nesmiselne misli ali nepomembne podobe.

Če človek želi doseči “vpogled” mora zaupati modrosti notranje celovitosti. Človek mora tudi sprejeti darilo prisotnosti, nedeljene pozornosti, kajti odgovori prihajajo v šepetu, zato je potreben osredotočen mentalni mir.

Na tej stopnji človek razvije v svojem osnovnem intelektu spretnost, da ta postane živ in buden za človekovo okolje in okoliščine – saj se ne ukvarja več samo z samo-osredotočenimi mislimi. Kvaliteta preplavljajoče pozornosti je tista, ki podarja človeku mir in umirjenost. Človek izkuša življenjsko silo, ki je osvobajajoča in ki človeka razreši jetništva telesa in kot žrtve lastnih misli, ko so ga ujeli in zvezali občutki in zaznave.

Tretja stopnja – Odnos

Prostor se sedaj zapre za vsa vprašanja, za vse dvome – ni več misli na preteklost, ne na prihodnost. Vse je izključeno. Pride do prebuditve. Človek sliši jasno sporočilo iz notranjega TEMPLJA, v katerem je človek molivec in poslušalec. Človek opazuje kaj počne. Tišina je izključitev presojanja uma in želja srca.

Počasi se priplazi mehka nežnost, prijazen magnetski občutek potapljanja v lep počitek – v rokah našega Kreatorja.

Sedaj se je vzpostavil odnos z VIROM vsega, s človekovo energijo, NEUSTVARJENO – z BOGOM, neposreden stik s prebujenim. Iz tega stanja uma se poraja – VESELJE.

Tišina je medij za razodetje, poskrbi za način spoznavanja čiste realnosti. To čisto realnost nek avtor opisuje tako: “Tisti, ki bo slišal glas tišine, brezvočen zvok in ga dojel, ta se je naučil narave popolne notranje koncentracije uma. Da, to bitje, Duša, ki lahko sliši, mora postati gluha za opozorila šepetov, za krik rjovečih slonov in za srebrno brenčanje kresnice.” In takrat bo notranjemu ušesu srca duše spregovoril – glas Tišine, vendar poslušaj le glas, ki je brezglasen … KAJTI NJEGOV JEZIK JE TIŠINA.

Četrta stopnja – Celovitost

Na tej stopnji se vse točke učenja združijo v celoto – točko preoblikovanja, združitveno točko. Tišina je ustvarjalna, je potapljanje naših intuitivnih in raciona1nih zaznav v točko razsvetlitve, v točko, kjer se količina spremeni v dogajanje zavesti. Vsi postanejo duhovna bitja, polna življenja Boga, ki jih zdravi, blagoslavlja in razcveta ljubezen Boga. Trenutek, ko izgine vse negativno in ko človek izkuša rastočo Moč. To je Moč Tišine. Ta osredotoča energijo in Shranjuje moč. To je točka, kjer se razodene Resnično Znanje. To je zveza s Končnim Kirurgom, Psihologom, Darovalcem Miru in Univerzalnim Tehnikom.

To je čas preoblikovanja – ko je vsako dejanje, vsaka misel, vsaka beseda in vsak dih pred izzivom spremembe. To je neposreden izziv za namensko in pospešeno pozitivno spremembo.

Čas postane SEDAJ. In klic je namenjen vsem posrednikom-spremembe, vsem, ki so zaposleni s preoblikovanjem. Vsem trenerjem in pospeševalcem, in tudi vzgojiteljem! Sedaj je trenutek ustvarjanja, ko mora vse, kar je vredno, doseči svojo izpolnitev. To je tudi čas uničenja – uničenja starih navad, nepravilnih prepričanj in načel, vsega, kar je nevredno. To je trenutek razsvetlitve, trenutek velike priložnosti – trenutek Resnice. To je preizkus vseh naših preteklih dosežkov. V takih trenutkih pride na dan realnost osebe. Ta je sedaj na preizkušnji.

To je čas naše inventure – ko si postavimo pomembno vprašanje: Kakšen je pomen vsega tega? To je človekova skrajna “točka”, ko nekaj in vse doseže svojo skrajnost in vse cilje. To je čas duhovne predaje – temu, kar je večno in nespremenljivo – Resnici. Čas opuščanja vseh strahov in vezi. Stanje brez strahu je Moč in Tišina. In to je tisto, kar mora doseči vsak izmed nas. Toda le, ko dosežemo dno našega večnega bitja v TIŠINI, se lahko predamo odnosu z Bogom.

Povezanost je TIŠINA.
Tišina je POVEZANOST.

To je povezovanje telesa in duše, materije in duha, atoma in atme. In s tem se Sila poveže z Virom – nastopi povezava med jaz, večnim Bitjem in Bogom, Vzvišenim Bitjem. Jaz, Duša, postane Mirna in Močna. Na tej točki postane vsaka misel zmagoslavna.

Ko človek nadaljuje z zbiranjem teh drobnih delcev zlatih trenutkov, redno in konstantno, zavestno hodi skozi proces samo-spoznavanja, da misli postajajo ovira za to Povezanost. Katera energija ovira porajanje Veselja?

Ko človek sedi v tišini, ko roma po spominu, kot da bi popotoval po Sedaj, izkuša očiščenje in osvoboditev.

Tišina je vprašanje preživetja. Človek mora sedaj ustvariti tih notranji prostor, kjer je lahko resnično on sam. Tišina mora postati naš nenehen spremljevalec pri ohranjanju osebne moči, ki jo je vsak od nas ustvaril. In ob tej ne bo potreben noben napor, da bi dosegli to, kar smo načrtovali kot pot proti izgradnji resničnega človeškega bitja, proti popolnosti, proti iskanju odličnosti.

Tišina ni proizvod hrupa, ni reakcija, katere vzrok bi bil hrup. “Tišina”, ki raste iz hrupa, ima korenine v hrupu. Tišina je stanje, ki se nahaja povsem izven stroja uma; um je ne more zasnovati, in poskusi uma, da bi dosegel tišino, so še vedno del hrupa. – J. Krishnamurti

Avtor: Maraya Aj. Chebat

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 1st quarter 1991. Prevod: Anton Rozman