Pravljica za lahko noč: Stonogec Stane

OGLAS

Pravljica je povzeta iz knjige Čarobne živali za lahko noč >>

Sprosti se, zapri oči in si predstavljaj, da si sredi prelepega vrta. Na koncu vrta stoji star hrast. Če se skloniš in si pozorno ogledaš tla okrog drevesa, opaziš majceno mesto, ki se mu reče Žužji Dol. V njem ne živijo ljudje, kakršni smo mi, temveč žuželke in druga gomazeča bitja. Prisluhnimo njihovi zgodbi.

Vsi v Žužjem Dolu so kar prekipevali od razburjenja. Samo še en dan, pa bo na vrsti vsakoletno plesno tekmovanje. Vsi mladi in stari so vadili plesne korake. Pikapolonice so pri plesu v vrsti risale prelepe vzorce po zraku. Kobilice so v ritmu skakljale naokrog.

OGLAS

Le dolgi Stonogec Stane, ki je imel več nog, kot bi jih kdaj mogel prešteti, ni bil videti preveč srečen. Njegove noge ga kar niso hotele ubogati in vsakič, ko je poskusil zaplesati, je zgolj z glasnim BUMF! zgrmel po tleh. »Ej, družba! Poglejte Staneta!« so se smejale pikapolonice. »Saj je izumil nov ples: štrbunk-fokstrot!« Stane je od zadrege zardel.

»Raje kar takoj odnehaj,« so se režale kobilice.
»Niti najmanjše možnosti nimaš zmagati na tekmovanju.«
Stane je še bolj zardel in se odplazil proč. Rad bi se zavlekel pod kamen, od koder ne bi nikoli več prišel ven.
»Prav imajo,« je žalostno rekel. »Preprosto ne znam plesati!«
»Ne znam?« se je oglasil droben glas. »Kdo je rekel: ‘ne znam’?«
»Jaz sem to rekel,« je povedal Stane. »Kdo si?«
»Sem Silva Sviloprejka,« se je oglasila gosenica s svileno povrhnjico in pokukala izza na pol pojedenega lista.
»Vsakdo lahko pleše,« je rekla Silva. »Le zase ustrezen ples mora najti.«
»Sam najdem le plese, ki niso zame,« je potrto rekel Stane.
»Najboljša plesna učiteljica sem v Žužjem Dolu,« je oznanila Silva.
»Če kdo lahko najde ples zate, sem to jaz!«

Pa sta se lotila dela. Prvi ples, ki ga je Silva poskusila naučiti Staneta, je bil tango, a so se mu noge ves čas zapletale. Potem je bil na vrsti twist. Pri tem so njegove noge naredile takšen vozel, da sta jih vse popoldne odmotavala iz klobčiča. Poskusila sta zaplesati še valček, a so Stanetove noge začele tako opletati naokrog, da bi z njimi skoraj treščil Silvo po glavi. Na koncu je bil Stane poln modric in bušk.

»Nič ne pomaga!« je jezno zavpil. »Nikoli ne bom znal plesati!« Iz obupa je s sprednjimi nogami glasno udaril ob tla. TLESK!

»Kaj si pravkar naredil?« je vprašala Silva.
»Tole!« je zakričal Stane in še enkrat zatopotal. TLESK!
»Stori to še enkrat,« je rekla Silva.
»Z veseljem!« je odrezavo odvrnil Stane in še tretjič zatopotal. TLESK!

Silva je pogledala Staneta in se mu široko nasmehnila. Rekla mu je: »Dragi moj Stane, mislim, da sva našla tvoj ples!«

Napočil je dan tekmovanja. Na mali travnati zaplati pred hrastom se je kar trlo drobnih žužkov, ki so si prišli ogledat plesne nastope. V njih je vrelo od navdušenja. Tako so se počutili vsi – le Stane ne. Od treme so mu kolena potrkavala drugo ob drugo.

»Tega ne-ne-ne morem!« je zajecljal. »Ne morem stopiti tja gor in nastopiti pred vsemi.«
»Ne moreš? Ne moreš? Seveda lahko!« ga je spodbujala Silva. »Ti samo stopi na oder in se zabavaj!«

Orkester je začel igrati. Najprej so nastopile pikapolonice. Stane je gledal, kako so lahkotno švigaje risale prelepe kroge po zraku. Potem so bile na vrsti čebele, ki so se bahavo zavrtele v parih. In kmalu je prišel čas za še zadnjo točko. »Zdaj pa prav posebno presenečenje,« je napovedal Peter Pajek, gostitelj prireditve.

»Prosim vas za velik aplavz … z nami je eden in edini … STANE!«

Stane se je le s težavo priplazil na oder, saj je komajda zmogel premikati noge. Gledalo ga je več sto obrazov.

Nenadoma je ena od pikapolonic zaklicala: »Kaj nam boš pokazal, Stane? Padel-bom-na-nos-ples?«

Vsi v občinstvu so bruhnili v smeh. Stanetu je bilo tako nerodno, da bi se najraje odplazil z odra. Potem pa se je zaslišala glasba in zgodilo se je nekaj osupljivega. Stane je dvignil eno od svojih sprednjih nog in z njo udaril ob tla. TLESK! Potem je udaril z drugo. TLESK!

Nato je udaril z obema hkrati. TLESK – TLESK! Potem je ob tla udaril s petdesetimi nogami. Nato pa je v ritmu glasbe ob tla udarjal s kar sto nogami.

TLESK – TLESK – TLESK!

Stane je v resnici odkril ples zase – to je bil step! Kmalu so še vsi drugi udarjali z nogami ob tla. »Kako zabavno!« je vzkliknil Stane. Ko je glasba utihnila, se ni hotel ustaviti. Rad bi še plesal. In tudi je! In z njim so plesali tudi vsi drugi. »Zmagovalec letošnjega tekmovanja,« je oznanil Peter Pajek, »vsekakor mora biti … STANE!«

Vsi so začeli ploskati in vzklikati. »Saj ne morem verjeti,« se je razveselil Stane. »Osvojil sem prvo mesto!« In usta so se mu razlezla v velikanski nasmeh.

Vsak zmore plesati. Le najti je treba ples zase – tako kot je to storil Stane. Če pa boš kdaj potreboval plesne inštrukcije in te pot zanese v Žužji Dol, se oglasi na Plesni akademiji Staneta in Silve – morda boš tudi ti tam našel ples, ki ti bo pisan na kožo.

Navdihujoča spoznanja

• Morda drugi zmorejo narediti kaj, česar ti ne zmoreš, in obratno. Ne norčuj se iz drugih, če ne zmorejo storiti česa, kar tebi uspe.

• Če se močno trudiš in ne obupaš, lahko dosežeš, da se ti sanje uresničijo.

• Včasih naši prijatelji prej opazijo to, za kar smo nadarjeni, kot mi sami. Poslušaj prijatelje, ko ti rečejo, da ti gre kaj dobro od rok, prav tako pa tudi ti njim povej, ko opaziš, da se odlikujejo v nečem.

Povzeto iz knjige Čarobne živali za lahko noč >>