Praznik luči

OGLAS

Kot že sama beseda pove, bi naj bili prazniki »prazni«. Dandanes je lahko praznina zastrašujoča. Je res? Zagotovo ni lahko praznovati v tišini, če smo obdani z zvočnimi in svetlobnimi dražljaji. Lahko ni, se pa da.

Praznike brez zunanjega hrupa in polne miru in topline lahko doživimo takrat, ko se zavedamo pomena in ozadja praznikov, ter jih oblikujemo prijazno do nas in okolice.

Še posebej pomembno je poznavanje pomena praznikov, ko imamo otroke. Otroci doživljajo praznike skozi občutja in odnos odraslih. Pri tem nas torej posnemajo, kar pa ne pomeni, da to posnemanje tudi ustrezno predelajo.

OGLAS

Ste že doživeli svoje otroke po praznovanju rojstnega dne, pusta ali božica, kot nemirne, glasne, jokave?

Če ste, imate srečo. Zakaj? Ker to pomeni, da vaši otroci relativno hitro predelujejo vse vtise, katerim so izpostavljeni. Niso pa vsi takšni. Nekateri so tihi in obračajo stres vase, vse dokler ne zbolijo.

Otroci potrebujejo praznike s pomenom skritim v ozadju. To pomeni, da se z njimi ne pogovarjamo o izvedbi praznika, jih ne nagovarjamo, kaj si želijo, in podobno. Namesto tega, praznik pripravimo sami in otroku prepustimo čudenje ob čarobnosti. Prepustimo mu, da doživi praznik skozi sebe, namesto skozi nas. Tega se bo spominjal celo življenje.

Martinovo ali praznik svetilk

Pozna jesen je čas, ko se navidezno zdi svet dolgočasen. Pa je res tako? Narava se je potegnila vase in se pripravlja na zimski počitek. Ptice pojejo bolj sramežljivo, rože so že v veliki večini odcvetele, noči so vedno daljše, ljudje pa se umikamo v svoj svet.

V novembru, natančno 11.novembra, je praznik sv. Martina, ki je pri nas poznan kot praznik vina.

Tradicionalen način praznovanja martinovega v zahodni Evropi je hoja z lučkami in petje, ki izvira iz Francije. Sv. Martin je spoznal nebeški diamant v ubogem možu iz Amiensa in mu dal za zaščito svoj plašč.

Po starodavni legendi je beraču pomagal nekdanji vojak Martin, ki je svoj plašč razdelil tako, da ga je prerezal na pol in tako svojo toplino delil s človekom v stiski. Ta izkušnja potrjuje njegovo predanost vsemu človeštvu in izraža lepoto keltskega gostoljubja. Martinovega pol plašča prinaša upanje in udobje beraču. Njegovo sočutno dejanje nas lahko ogreje in ščiti pred zimskim obupom.

Da bi otrokom bolje predstavili značaj in pomen sv. Martina, jih lahko spodbudimo k temu, da sami kaj podarijo. Namesto, da iščemo dobroto sv. Martina pri drugih, jo raje sami pokažimo. Veliko je ljudi, ki jih lahko tako osrečimo: ostareli, osamljeni , bolni … Lahko naberemo igrače s katerimi se ne igrajo več in jih podarimo otrokom v bolnišnici.

Otroci imajo željo pomagati v sebi, zato so jim dobrodelne geste zelo blizu.

Pozno jeseni, ko je zunanje svetlobe manj, se naš svet premakne iz okolice v nas. Kaj to pomeni? Poletje je lahkotno, dnevi so dolgi, okoli nas je veliko lepega, dišečega, smo svobodni (ne rabimo se ovijati v oblačila). Čas pozne jeseni naznanja tišino, ki pa je lahko tudi polna tesnobe in stisk. Zdi se, da smo bolj odvisni od sebe in manj od okolice, saj se vsi bolj zadržujemo v domovih.

Svetilke, ki jih izdelujemo za praznik svetilk, simbolizirajo notranjo svetlobo vsakega posameznika. Gre za vse izkušnje, vrline in moč, ki smo jih pridobili skozi čas, ko nas je grelo sonce in je vse na Zemlji cvetelo, ko so pele ptice, ko nas je narava obdarila s sadeži, ko smo bili »v svetu«.

Skrb za našo notranjo toplino in svetlobo, prinaša mirno in zdravja polno zimo. Tega so se zavedali že naši predniki zato so v tem času slavili svetlobo (praznik svetilk, sv.Lucija in cel adventni čas).

Ti običaji, ki jih nekateri zmotno pripisujejo krščanskim praznikom, so pri nas ostali prisotni predvsem v waldorfskih vrtcih in šolah. Waldorfska pedagogika goji praznovanja v skladu z ritmi narave in daje ljudem možnost doživeti te ritme tudi v sebi. To je v času, ko smo vedno bolj odtujeni od narave in prežeti s skrbmi in občutki nemoči, zelo dragoceno za otroke in odrasle. Otroci skozi takšna doživetja doživijo impulz, da je svet dober, da je vredno odrasti, mi pa se imamo priložnost ustaviti in si pričarati vzdušje, ki nas polni.

V mnogih državah, otroci v tem času izdelujejo svoje svetilke iz papirja, kozarcev in buč na katerih so motivi sonca, zvezd in lune. Ko naredimo svetilke, damo zaščito majhnemu plamenu, ki začne svetiti na martinovo. Ta plamen lahko nesemo varno skozi temo in lučka, še tako majhna in krhka, prinese olajšanje v temi. Ko je zunaj vedno bolj temno, želi notranja luč nas vseh svetiti dalje. Ni naključje, da so svetilke okrašene z zvezdami, lunami in sonci in da se ti motivi ponavljajo tudi v pesmicah, ki jih pojemo, ko svetimo s svetilkami v temi.

»Jaz hodim s svojo svetilko, in moja svetilka z menoj.
Na nebu svetijo zvezde, na Zemlji pa svetimo mi.
La la la la, la la la la, la bim ba-la, bom ba-la bum.«