Razmišljanje o praznini, s katero se mnogi borijo v svojem življenju me je pripeljala do današnjega razmišljanja. Mogoče bi lahko naslovili današnjo kolumno tudi kot življenjsko praznino?
Kakorkoli, kaj naj bi pomenila »praznina življenja«?
Verjetno ima vsak od vas neko prvo misel, ki se mu utrne, ko začne o tem razmišljati. Malo ljudi bo verjetno iskreno priznalo, da občuti praznino življenja. Kako bi le lahko bilo na primer življenje prazno, ko pa imamo doma otroke, kredite, sitne partnerje, zahtevne starše, zoprne nadrejene v službi in zavistne prijatelje. To je sicer res, a danes dajmo malce razmigati možgane v smeri, ko se povprašajmo, ali res živimo sebe? Ali dajemo svoji notranji biti tiste impulze in izkušnje, da se globoko v sebi počutimo zadovoljne in vemo, da živimo najboljšo verzijo sebe?
Ko se prebijamo iz dneva v dan, ko se držimo ustaljenih urnikov in navad, si s tem lajšamo vsakodnevna opravila in ne izgubljamo energije. Dosegamo majhna zadovoljstva in se nekako prebijemo skozi dan. Če bi naredili iskreno inventuro in pogledali na svoje življenje nazaj, ali bi kaj spremenili? Ali obžalujete kakšne svoje odločitve? Bi kaj naredili drugače s sedanjim znanjem in izkušnjami?
Mogoče se sprijaznite s situacijo in stanjem takšnim kot je in ne iščete drugih virov smisla bivanja in obstoja. Vse je prav točno tako kot je, danes, tukaj in sedaj.
Praznina življenja kot jo pojmujem sama, je tisto tekanje v krogu lastnih želja, idej in navdušenja, pa nič od tega v resnici ne realiziramo. Vse ostaja nekje nedorečeno ali v naših fantazijah. Živimo iz dneva v dan, ne razmišljamo o tem, ali bi lahko karkoli spremenili in s tem osvobodili kakšen svoj skriti potencial, ki bi nas nato vodil k novim izkušnjam. Nekako smo sprijaznjeni s trenutno situacijo, pa četudi je še kako boleča ali zoprna ter nam povzroča neprestano frustracijo in stisko.
Praznina v življenju je lahko za nekoga močna izguba, bodisi smrt drage osebe, lahko je to ločitev od partnerja, starši odraslih otrok se soočajo s sindromom praznega gnezda, ko otroci »odletijo« v njihove odrasle izzive in staršev ne potrebujejo več toliko, praznino lahko občutijo tudi tisti, ki so se upokojili ali izgubili službo. V vseh opisanih primerih je skupni imenovalec ta, da občutimo nemoč in žalost, včasih tudi jezo in razočaranje. Kot da bi v nas zazeval velik krater praznine.
Nekaj časa nemočno tavamo v svojih turobnih in žalostnih mislih, stiska nas v prsih, težko lovimo sapo, bolijo nas mišice in kosti, ker se mešata čustvena bolečina ter fizična, ki je povzročena spričo močnih in intenzivnih čustvenih stanj nemoči in strahu, kako naprej. Verjetno smo vsi kdaj občutili takšno nemoč. In tudi tukaj lahko najdemo segmente praznine življenja. Ko nam postane vseeno za vse, ko životarimo iz ure v uro, ker pač ni druge, ko ne želimo in tudi ne zmoremo zbrati dovolj motiva in moči za preboj iz čustvene brezizhodnosti. Vse to ponovno v krogu povzroča občutenja praznine. Zakaj se truditi in iskati smisel ter polnost življenja, če ga ni, si mislimo, ko obtičimo v temni jami lastnih strahov.
Sedaj pa poglejmo z obratne smeri in sicer kako napolniti življenje s smislom?
Verjetno tako, da zberemo pogum in se iskreno pogledamo v srce in poiščemo tisto, kar nam veliko pomeni kljub vsem stiskam in skrbem. In se aktiviramo tako, da začnemo oblikovati cilj ter strategijo, ki bi nas pripeljala do realizacije cilja. Ker tudi tako si lahko polnimo življenje, ko nam le-to meče polena pred noge.
