Sindrom praznega gnezda poznate tisti starši, ki se soočate s praznim stanovanjem ali hišo, ko so odrasli potomci odšli živeti svoje življenje. Partnerja ostaneta sama, njuna vloga kot starša je izzvenela, saj ju sedaj odrasli otroci ne potrebujejo več v tolikšni meri kot v otroštvu.
Iz prakse in dela s pari opažam, da je sindrom praznega gnezda lahko zelo nevaren za partnerski odnos. Zakaj?
Namreč, ko sta partnerja (prosim, ločimo med partnerskim odnosom in starševskim odnosom!) dobila otroke in skrbela za njih, je bila večina časa, sredstev, komunikacije, logistike in pozornosti usmerjena na dobrobit otrok in njihovo odraščanje. Nista si vzela časa za njun partnerski odnos, kvečjemu sta padala iz konflikta v konflikt, ki se je generiral iz nerešenih in neskomuniciranih partnerskih problemov. Ker jima je več pomenilo, da sta igrala vlogo predvsem očeta in mame, sta potiskala partnerske zamere in očitke na stranski tir.
Kot vemo, se mnogi starši identificirajo s svojo vlogo ljubeče in skrbne mame ali zaščitniškega in igrivega očeta, pri tem pa »pozabijo« oziroma ignorirajo izjemno pomembno zdravo partnersko vlogo. In tako minevajo leta, iz ljubkih cicibanov rastejo mozoljasti in uporni pubertetniki, v adolescenci starši komaj kaj še vidijo svoj podmladek, služijo bolj kot servis za oprane cunje in kot živi bankomat.
Ko najstniki pridejo v fazo odraslosti, si spričo zdrave in ljubeče vzgoje staršev najdejo smisel življenja, študirajo, oblikujejo svojo partnersko zvezo in če gre tako imenovana faza separacije po sreči, se odselijo in zaživijo njim lastno življenje. Ob tem naj dodam, da je zdrava razdružitev odraslih otrok od staršev nujna za zdrave odnose.
Menim, da je potrebno, da odrasli otroci zaživijo svoja poslanstva in odnose tako, kot menijo, da zmorejo in hočejo, ne da bi se starši vmešavali v njihove odločitve. Ker, ne pozabimo, govorimo o sedaj odraslih ljudeh!
Torej, ostaneta sama, starša. Večinoma se nahajata okoli petdesetega leta starosti ali čez. Tako imenovana druga inventura življenja je tukaj. Pogledata, kaj sta v življenju dosegla, s čim se lahko ponašata, kako se počutita, ali sta zdrava, kakšen je njun partnerski odnos, kakšen je odnos vsakega od njiju z odraslim otrokom. Seveda ta inventura poteka znotraj našega čustvenega sveta, običajno se je niti ne zavedamo, a naš srček in misli meljejo po svojih zakonitostih.
Če je v tem trenutku partnerski odnos odtujen, razrušen in nima malte kot vezivnega tkiva, bo prazno gnezdo zelo uničujoče delovalo na njuno staranje. Ker nista negovala svojega odnosa poprej, nista si vzela časa za intimnost, zgolj za njiju, za komunikacijo in sprotno reševanje konfliktov, vsa ta potlačena prtljaga ‘butne’ na plano in začne podirati navidezno krhko stanje v prazni hiši. Ker na njunem polju partnerstva sta sedaj sama, ni več otrok, za katerimi bi se lahko skrivala, da se jima ne bi bilo treba ukvarjati z njunim odnosom. Tudi to je eden od vzrokov, da je sindrom praznega gnezda tako boleč.
Ob tem seveda ne moremo zanemariti bolečine ločitve, ko otroci odidejo. Kot vsaka izguba, tudi odhod otrok od doma povzroči proces žalovanja, ki je lahko še bolj intenziven, ko se meša vanj grenkoba, praznost partnerskega odnosa, jeza nad izgubljenim časom ali priložnostmi, žalost zaradi odhoda otrok, stiska zaradi staranja in kar je še podobnih čustvenih stanj.
Če je bil partnerski odnos venomer negovan, ljubeč, da sta bila partnerja poleg pozornosti in ljubezni do otrok ljubeča tudi eden do drugega, potem prazen dom ne povzroča močnih občutkov izgube, saj imata partnerja še vedno eden drugega. In morebiti končno nekaj več časa zgolj za njiju, ko si želita še bolj polno negovati njun poglobljen partnerski odnos in se tako skupaj ljubeče starati.
