Prebolevanje

V vsakem obdobju našega življenja nas nekaj definira in spreminja. Mene zadnji dve leti zaznamuje prebolevanje, ki je nekako še vedno v teku… Vsepovsod in od vsakogar lahko dobiš in prebereš tak ali drugačen nasvet. Vam povem koliko dejansko pomaga? Nič. Pa nisem nehvaležna. Ravno nasprotno. Ampak vsak ima drugačne izkušnje, drugačen pogled na vse. Vsak od nas je bitje zase, ki čuti drugače, vidi drugače, dojema drugače. In še najboljši in najbolj dobronameren nasvet nam velikokrat ne doprinese popolnoma nič.

Pravijo…: Pojdi ven. Uživaj. Hitro si najdi novega partnerja.

Ali pa ravno obratno… Bodi čas prebolevanja sam. Ne zapletaj se z drugimi osebami. Beri. Izobražuj se. Pusti času čas. Čas celi vse rane. Spremeni drastično življenje. Preseli se. Odloči se za otroka. Ne razmišljaj o tem. Poskusi pozabiti. Itd.

OGLAS

Kot pravim, zelo dobronamerni nasveti, a vsakemu pomagajo in primejo drugi, njemu prilagojeni nasveti. Stvar se obrne in gre na boljše, ko se sam odločiš, da je dovolj bivanja v preteklosti. Ko sprejmeš svoje rane in veš, trdno veš, da si lep tudi z njimi, saj so pokazatelj ljubezni in tega, da si ljubil. Ko se vzljubiš ne glede na vse. In pa pomaga tudi, ko pride čisto nesluteno kakšen ”aha nasvet, misel ali pa moment” v smislu navdiha kot je tale misel od Stevea Marabolija, ki sem jo včeraj prebrala: “To heal a wound, you need to stop touching it.” Zelo smiselna misel. Moja rana je bila res spraskana od krvi mnogokrat. Verjamem tudi, da se je potem velikokrat še slabše celila… Ampak počasi, počasi, res počasi in s trdno voljo, prepričanjem in odločenostjo, vem, da mi bo tudi to uspelo.