Prebuditi se

OGLAS

Zakaj smo na svetu? Smo zato, da sledimo drugim, kot, da je njihovo življenje pomembno, ali smo tu zato, da odkrijemo svoje veličine, ki se skrivajo znotraj nas?

Vsako jutro se vedno znova in znova prebujamo. Najprej v svojo resničnost, v sebe.

Ko zjutraj vstanemo, smo večkrat prebujeni v to, kar je samo naše. Brez vseh misli, čustev, občutkov, idej se podajamo v svet, ko odpremo oči in je naš um prazen.

OGLAS

V njem čutimo, zaznavamo samo nekaj, kar nas navdaja s počitkom, resnico. Zaznavamo samo sebe, brez vseh drugih. In ko privrejo prve misli, čustva, so z nami že drugi.

Namen prebujenja zjutraj je, da se prebudimo iz sebe, iz svojih globin, iz svojega globokega sveta, kjer smo samo mi.

V globokem spancu smo samo mi, nikogar drugega ni. In četudi je prej bil v obliki naših misli, se je ta proces, ki mu pravimo naš vsakdan osvobodil ujetosti v misli, čustva, občutke drugih.

Čez dan smo jih absorbirali, se odzivali na njih, se okuževali.

A najbolj pomembno pri našem doživljanju nas je, da se znajdemo vedno v sebi.

Zjutraj se zbudimo, kot nepopisan list papirja, saj nam globoki spanec odvzame tisto, kar smo in so v nas vtisnili drugi. Ko gremo v svet, se vedno bolj okužujemo s tem, kar nam daje svet.

Najprej sami, s svojimi mislimi, čustvi, občutki, idejami, ki jih imamo mi o drugih, potem pa še s tem, kar nam drugi posredujejo o nas. Vse kar drugi izrazijo, je okuženo z njimi samimi. In če so sami preveč kontaminirani s tem, kar jim o njih govori svet, je v njihovem izrazu tudi to.

Vsak se izraža po svoji volji, vsak je sam pri sebi. In ko se izrazi, tudi sam s svojo voljo izraža resnice, ki so samo njegove.

Resnice vsakega posameznika so sestavljene iz tega, kar je on sam, in to veje samo iz njegovih globin, kjer ni resnic nekoga drugega. Kot globoko jezero smo, ki v sebi biva v tišini.

V sebi shranjuje vse tisto, kar prihaja od zgoraj, podobno kot pri naravi, kjer voda pronica v zemljo.

Med pronicanjem se prečiščuje tistega, kar je vpleteno v njene molekularne procese zaradi interakcije z zunanjim svetom. In bolj globoko gre, bolj se prečiščuje.

Mi smo to jezero, ki se nahaja v globini. In če želimo namesto globine, izkušati kako je biti bolj na površini, si kljub temu, da ostaja jedro v globini, naredimo kotanje, kjer se nahajamo kot jezero.

Bolj se približujemo površini, manj ima voda, ki pronica v nas priložnosti, da se na poti v globino očisti.

Samo od nas samih je odvisno, kako bomo doživljali sebe. Bomo želeli čutiti čustva, občutke, ideje, misli, spomine, ki nas povezujejo z zunanjim svetom? Ali pa bomo le tiho, v globini poslušali svoj primarni ritem.

O tem je lepo zapisal David Whyte v svoji pesmi Vodnjak žalosti:

“Tisti, ki ne bodo zdrsnili pod

mirno gladina vodnjaka žalosti,

se obrnili navzdol proti njegovi črni vodi,

tja, kjer ne moremo dihati,

ne bodo nikoli izvedeli za vir, iz katerega pijemo,

sveto, hladno in bistro vodo,

ne našli v temi lesketajočih se

majhnih, okroglih kovancev,

ki so jih vanj vrgli tisti, ki so si želeli nekaj drugega.”

Tisti, ki si ne želijo globine, vedno iščejo nekaj drugega. Rajši čutijo to, kar se nahaja na površini uma, čustev, občutkov in idej.

Kotanje polne čustvenega nemira, misli, občutkov in mentalnih manifestacij, ki so sekundarne, ne primarne, mnogo ljudi zavedejo in jim govorijo, da so najgloblje kotanje, kjer lahko človek najde mir, srečo in zadovoljstvo.

A mir, sreča in zadovoljstvo niso nekaj, kar je moč najti na površini. Za te je potrebno iti globlje.

In globlje gremo, bolj se prebujamo v temo, ki se nahaja znotraj nas.

Naša tema je naša odrešitev. Pa ne zato, ker je temna, temveč zato, ker so v njej kovanci, ki se svetijo.

In če človek zamenja kvaliteto kovancev za tisti pravi, iskreni lesk v globini, bo zamudil svoje prebujenje.

Prebujenje pomeni prebuditi se v neko novo resničnost, ki se nahaja v temi, ne v blišču in bedi novih misli, čustev, občutkov. Te zadnje omenjeni sploh niso pomembni, ko potujemo v globino.

Tja nas žene samo žeja po tem, da bi odkrili primarno tekočino, ki je sveža, zdrava in nam daje življenje, ki je takšno kot je.

Na površini je v njej mnogo čustev, mnogo čustvene vsebine, misli in vsebine misli, občutkov, idej in spominov ter njihove vsebine. In ta vsebina nam ne dovoli, da bi izkusili to, kar je prava globina.

Naša globina je naša prava bit. Govori nam o čistosti misli, govori nam o prisotnosti čustev, navaja nas s svežino življenja. Da pa bi do tja prišli, pa moramo iti kot pravi David Whyte skozi temno vodo in gledati tam.

Prebujanje ni čustveno, mentalno, miselno, občutkovno, čeprav se tako zdi. To, kar se pojmuje za naš um kot prebujenje, je da pač začnemo dihati, gledati skozi jasnejše oči.

Težava pa je, da nam um govori, kaj je za nas jasnejše. Ne gre se za to, temveč za prebujenje v globino, da se bo skozi naš izraz zalesketalo tisto, kar se lesketa spodaj.