Prejšnja življenja

OGLAS

Mnoge metode se ukvarjajo z zdravljenjem simptomov bolezni, za karmično diagnostiko pa je značilna usmerjenost v vzroke; če odpravimo vzrok, preneha tudi posledica. Gre za prepoznavanje in odpravljanje vzrokov za težave, ki so lahko travme, odvisnosti od odnosov, podzavestne agresije in podobno. Največkrat so ti vzorci potisnjeni v podzavest, zato se jih ne zavedamo. Vseeno pa delujejo in nam oblikujejo življenje: vplivajo na to, kako se mi kažemo svetu, na razna čustvena stanja, kot so strahovi, depresije in podobno,  na naše odnose, in nenazadnje tudi fizične težave in bolezni.

V nazivu metode najdemo besedo karma. Učenje o tem, kaj je karma, prihaja z Vzhoda, vendar pa na Zahodu njen pomen navadno dojemamo skozi krščansko razumevanje sveta. Karmo zato večinoma pojmujemo kot »kar si sejal, to boš žel«, in to z negativnim prizvokom. V tej definiciji je grožnja krščanske »šibe božje«, ki te bo kaznovala za vse tvoje grehe. Ampak v bistvu gre pri karmi za to, da imaš priložnost isto situacijo videti z drugega zornega kota. Če si bil nekoč ropar, boš naslednjič imel priliko občutiti na lastni koži, kako se počuti oropani. Tu ni nobene višje avtoritete, ki bi bdela nad nami in nas obsojala ter kaznovala za vsa naša slaba dejanja. Na višjih nivojih je samo ljubezen. Če se vrnem k primeru: če si bil ropar, si s tem dobil določene izkušnje in učenje. Hkrati si drugim ljudem omogočil, da so dobili izkušnjo, kako je, če te okradejo. Drugič bo situacija morda obrnjena.

Ko torej iščemo vzrok, zakaj se nam nekaj v zdajšnjem življenju dogaja, navadno najprej pridemo do nekega prejšnjega življenja, kjer smo bili žrtev. Zgodila se nam je travma, kar pomeni, da smo bili udeleženi v situaciji, ki je bila za nas stresna oz. celo nesprejemljiva. Ravno zaradi nesprejemanja tedanje situacije so v nas ostala zakrčena čustva, ki jih je zdaj priporočljivo sprostiti. Za razrešitev zdajšnjega problema je večkrat dovolj, da razrešimo to prejšnje življenje. Če pa temu ni tako, je potrebno potovati še dlje nazaj po prejšnjih življenjih, da pridemo do pravega prvotnega vzroka. Navadno pridemo do tega, da smo nekoč izrabljali svojo moč: bili vzvišeni, kontrolirali ali nadvladovali ljudi okrog sebe, jih fizično, psihično ali kako drugače zlorabljali. Ko razrešimo to »semensko« življenje, se razreši celoten karmični niz.

OGLAS

Če ljudem omenim, da vidim v prejšnja življenja, navadno dobim enega od dveh odzivov. Ali se jim to zdi zanimivo, ker so radovedni, kakšne so imeli odnose z zdajšnjimi družinskimi člani v prejšnjih življenjih ali kakšna druga življenja so morda še živeli… ali pa se jim zdi brskanje po prejšnjih časih nesmiselno, saj živimo tukaj in zdaj in v takšnem početju ne vidijo smisla.

»Turistično« obiskovanje prejšnjih življenj nima smisla in tudi sama se s takim početjem ne strinjam, ker s tem potešimo samo radovednost uma, ki si želi nekih novih podatkov. Potovanje v prejšnja življenja pa je lahko odlično orodje za razreševanje najglobljih problemov in kot takega ga tudi uporabljam. Sprogramirana sem tako, da vidim vzročno-posledične povezave. Naj razložim. Če imam problem v zdajšnjem življenju in ga želim rešiti, poiščem vzrok tako, da pogledam v biopolje. Vzroki se lahko nahajajo na več področjih, med drugim tudi v prejšnjih življenjih. Odpre se mi samo en dogodek, travma iz prejšnjega življenja, ki je vzrok za to, da imam tukaj in sedaj probleme.  Ne vidim podrobnosti, kdo so bili ostali družinski člani, kakšno je bilo vaše življenje na splošno, itd, če to ni pomembno za razrešitev travme in ostalih vzorcev, povezanih z njo. Dobim samo tiste informacije, ki so potrebne za razrešitev pričujočega problema.

Seveda pa moram poudariti, da največkrat vzrok ni samo eden. Tako se zgodi, da v otroštvu ali kasneje v življenju doživimo podobne dogodke, ki v nas sprožijo čustven spomin iz preteklosti.

Sprožilci, ki aktivirajo čustveni spomin iz prejšnjih življenj, so lahko različni. Srečamo lahko določeno osebo, ki je povezana s travmatičnim dogodkom iz prejšnjih življenj; morda pridemo v isto obdobje življenja; se znajdemo v enakem položaju; lahko se nam poklopi več podrobnosti v zdajšnjem življenju, ki odklenejo spomin v podzavesti.

Slednje lahko ilustriram s primerom: Gospa pride na terapijo. Pravi, da ne ve, kaj se ji zadnje čase dogaja, ampak ima občutek, da to ni več ona. Nenehno je v stresu, na robu joka, brez veselja, ki je bilo značilno zanjo poprej. Raziskovanje naju popelje v prejšnje življenje, v katerem se je njen partner fizično poškodoval, tako da ni bil sposoben preživljati svoje družine. Zato je morala sama skrbeti za veliko število otrok. Hkrati pa je bila v tistem letu zelo slaba letina in ljudje so stradali. Torej je bilo preživetje celotne družine na njenih ramenih, kar se ji je čutilo kot preveliko breme.

V zdajšnjem življenju je bila v odnosu z istim moškim. Sama je bila brez službe, kar jo je že samo po sebi težilo. Ko pa se je partner poškodoval in je bil doma na bolniškem dopustu, se je v njej zbudil čustveni spomin iz tistega življenja: strah, kako bo sama preživela celo družino, strah pred lakoto, smrtjo; skratka veliko strahov, ki so povezani s preživetjem.

Ko sva predelali ujetosti v to prejšnje življenje in strahove, ki so izhajali iz njega, se je njeno stanje v naslednjih dneh vrnilo v njen »prejšnji  jaz«, kakršnega je poznala. 

Ko srečamo določeno osebo v zdajšnjem življenju, se večkrat zgodi, da se nam odpre čustveni spomin iz nerazrešene travme iz drugih časov. Lahko se zgodi, da do te osebe drugače reagiramo kot do drugih ljudi, pa ne vemo zakaj. Ali pa se nam spremeni celoten pogled na svet v primeru, da se v podzavesti zbudijo strahovi glede preživetja.

Pa si poglejmo še en primer, ki je povezan s preživetvenimi strahovi:
Gospa pride na terapijo zaradi strahu, ki se ji pojavlja med vožnjo z avtom. Strah je še posebej močen, če vozi nekdo drug. Ta strah se je pojavil v zadnjem času. Nama obema izgleda, da je to manjša težava, ki ne bo zapolnila cele terapije, zato mi pove, da bi želela ugotoviti in razrešiti tudi razlog, zakaj ima v zadnjem času toliko finančnih težav.

Najprej jo peljem v čas bivanja v maternici, kjer razrešiva ujetosti v mamino energijo in mamine vzorce glede vožnje z avtom, saj je izgledalo, da se tam nahaja glavni vzrok za njene trenutne težave. Podoživljanje in razreševanje bivanja v maternici je lahko zelo osvobajajoče, če je bil to čas napetosti ali sporov med starši oz. če se je zgodilo kaj, kar ima močen vpliv na razvijajoči se plod (kakršnekoli nesreče in podobno). Vzorce oz. travme iz tega obdobja nosimo v svoji podzavesti celo življenje, od tu pa vplivajo na naše življenje, čeprav se jih ne zavedamo.

Ko to razrešiva, se naenkrat odpre eno od prejšnjih življenj. Bogatejša družina se pelje s kočijo. Mož sedi na kočiji in upravlja s konji, ona z dvema otrokoma sedi v kočiji. Ob cesti so pripravljeni roparji, ki želijo njihov denar, bogastvo. Ubijejo njenega moža, eden od roparjev z nožem seže v kočijo in jim grozi.

Večkrat sem presenečena, kako se več na videz nepovezanih problemov, poklopi v enem od prejšnjih življenj v istem dogodku. Stranka »slučajno« omeni še neko težavo, na kateri bi želela delati, vendar se zdi popolnoma nepovezana.

To je travma, ki je nanjo naredila velik vtis. En del energije gospe, ki sedi pred mano, je še vedno vezane v  to travmo, zato en njen del še vedno živi tam. V tem primeru je šlo za strah pred vožnjo po cesti, še posebej, če vozi kdo drug; in težave z denarjem. Dogodek iz prejšnjega življenja se je zgodil v kočiji. Gospa je bila noseča, kar je tudi v zdajšnjem času, ko so se težave pojavile. V zadnjem času ima finančne težave.

V podzavesti se ji je v travmo povezalo več prepričanj: Če vozi kdo drug, nisem varna. Če sem bogata, me bodo napadli. Nosečnost je sprožila čustveni spomin na travmo iz prejšnjega življenja, zaradi česar se podzavestno trudi, da v tem času ne bi imela denarja, da se ne bi ponovila ista situacija. Njena podzavest je naredila enačaj med bogastvom in grožnjo s smrtjo. 

Večkrat  ostanemo ujeti v način delovanja, kakor smo delovali v nekem prejšnjem življenju. V tem primeru je dovolj že samo to, da ozavestimo povezanost in se osvobodimo ujetosti v to življenje oz. način delovanja. Naj navedem primer:

Na terapijo je prišla kolegica, ki je med drugim vprašala tudi naslednje: zakaj vedno opazim malenkosti in ne vidim širše slike? Opiše mi svoj način zaznavanja: »Jaz na primer opazim drobno zarezo na zunanji strani straniščnih vrat. In če je zareza obrnjena vodoravno, so vrata zaklenjena; če je navpično, je prosto. Pa me potem sprašujejo, kako to vidiš?«

To je primer dogodka, kjer je lahko svoje zaznavanje okolice izkoristila v svoj prid, večkrat pa se je zgodilo, da se je ujela v malenkosti oz. podrobnosti in ni mogla odvrniti pozornosti od njih. 

Med terapijo pogledam, kje je vzrok za njeno usmerjanje v podrobnosti. Zagledam jo v zadnjem življenju pred sedajšnjim, kako leži v postelji. Ima obolenje mišic, zaradi česar ji mišice propadajo in ves dan skozi veliko let je priklenjena na posteljo. Soba, v  kateri leži, je njen edini svet. Takšno življenje je zelo monotono in zaradi tega se usmerja na podrobnosti, malenkosti, ki se zgodijo iz dneva v dan. Recimo muha, ki leti mimo nje, je cel dogodek, ki lahko popolnoma razburka dan in ga naredi manj dolgočasnega. Če zamudi takšno podrobnost, zamudi edino razburljivost, ki se ji lahko zgodi v več dneh ali celem tednu. Zato je vedno bolj pozorna nanje in sčasoma razvije podzavestno odvisnost od tega, da mora vedno ujeti vsako podrobnost.

Po končani diagnostiki predelava to odvisnost, ujetost v zadnje življenje ter nekaj drugih prepričanj, ki izhajajo iz njega.

Čez en mesec mi sproči, da sicer malenkosti še vedno opaža, in to se ji zdi vredu, ker je to ena od njenih sposobnosti, ki ji koristijo v življenju. Pravi pa, da se več ne ujame v njih, ampak jih lahko preprosto spusti mimo. 

Brskanje po preteklih življenjih iz radovednosti ne doprinese k napredku. Če pa se usmerimo vanje z namenom razreševanja in razbremenjevanja sedanjega življenja, lahko marsikaj razrešimo v velike globine.