Ta blog pišem v imenu vseh, ki kakor koli pomagajo živalim, rastlinam ali Zemlji. V imenu vseh, ki dajejo svoj čas, potrpljenje in dušo le zato, da se žrtvujejo. Ne skrbijo le za svojo rit, ampak tudi za našo mati naravo. Od nekdaj ljubim naravo. Meni je narava kakor mati, ki me objame in uči pomembnih lekcij. Staršem sem hvaležna, da sta mi privzgojila to lepo navado ali pa je to zato, ker le takšna sem. Tega ne bom nikoli vedela, hvala njima. Zahvaljujem se vsem ljudem, živalim in celotnemu svetu, da kakor koli skrbijo za našo Zemljo. Tisti ljudje, ki jo uničujejo, njim bo tudi povrnjeno. Če ne zdaj, enkrat.
Tako kot sem letos prebrala že ogromno zapisov, o raznih zgodbah, ki se dogajajo med tem, ko prenašamo dvoživke, sem se odločila, da tudi jaz predam svojo zgodbo. Ne v ta namen, da bi pametovala, češ koliko koristnega dela opravimo. Želim le, da bi ljudje opazili, da nismo ob cesti le kure, ki tekamo brez glave sem ter tja. Le zato, da vam pokažem, da te kure, ki tekajo sem ter tja, imajo zelo dober namen. Od voznikov in drugih prisotnih ljudi želimo le spoštovanje. Želimo si le to, da upočasnite avtomobile in da malo popazite kje peljete.
ČRNE TOČKE…
Vsako leto, ko se večerne temperature dvignejo nad pet 5°C in ko je v zraku dovolj vlage, se začnejo dvoživke množično seliti. Selijo se iz gozdov do mlak/mrtvic/ribnikov, da tam odložijo mrest/jajčeca. Čez čas se začnejo seliti nazaj proti gozdu. Pri tem morajo nekatere populacije prečkati ceste, kjer pride do množičnih povozov (črne točke). Potem smo na vrsti mi posamezniki, da jim omogočimo varen prehod. Kako pa? Tako, da sebe spravimo na sprehod, vzamemo odsevni jopič, naglavno lučko, vedro in seveda ogromno veselja. Pri tem nam pomagajo varovalne ograje za dvoživke, znaki in podhodi. Predvsem ljudje smo tukaj pomembni. Take akcije potekajo od štirinajst dni vse do dveh mesecev in pol. Začne se okrog sredine meseca februarja in konča v sredini aprila. Odvisno od vremena in števila dvoživk.
8 LET…
Ja, ne morem si mislit že 8 let zapovrstjo prenašam te dvoživke in še vedno imam obe roki. Prenesla sem jih ogromno od tega sta me le dve navadni krastači polulali. Ko se je to zgodilo prvič, sem zakričala na ves glas. Končno me je polulala, juhej. Tudi mene so učili, da če me krastača polula dobim kraste, super hipotezo sem zavrgla. Naj pa vam povem, da če se vam to zgodi, ne dajat roke v sluznico (nos, usta, oči), ker to zeloooo peče. Ker to je strup za plenilce. Ta strup imajo tudi jajčeca, da jih ne pojedo sovražniki. Tukaj je odgovor, zakaj vidimo izmed dvoživk največ navadnih krastač. Druge dvoživke nimajo tega strupa in jih zlate ribice hitreje pojedo. Nauk zgodbe, v ribnike prosim ne dajat kakršnih koli rib, ker s tem škodite sebi in ekosistemu.
V teh letih sem se veliko naučila in predvsem doživela. Prvo leto prenašanja dvoživk me je ena oseba opazovala iz gozda. Vsak večer. Ne vem zakaj, se ni upal pokazati. Ja je malo zastrašujoče in le zaradi njega sem tisto leto končala akcijo cel teden prej. Na srečo se to ni ponovilo.
Dajte prosim pse naučiti, da ne lajajo na vse mimoidoče sprehajalce. Prvič smo na javni cesti in ne hodimo po kakršnem privat zemljišču. A psi se nas bojijo in na nas lajajo. Razumem da se nas bojijo, samo prosim za toliko spoštovanja. Če se nas pes boji, ga čez čas umaknite in ga ne bomo dodatno živcirali. Ker pes živcira tudi nas. A meni se taki psi resnično smilijo. Hvala.
Avtomobili…naši ljubi avtomobili, ko se po naselju peljejo sto plus kilometrov na uro. Izven naselja pa dvesto plus. Okej, malo pretiravam. V glavnem prosim, da malo manj stopate na plin. S tem, ko hitite škodite sebi in povozite ogromno živali, ki so na cesti. Tako se tudi mi umaknemo na rob ceste, tudi če je na sredini ogromno dvoživk in vidimo, da je avto preblizu nas, da bi nam jih uspelo rešiti. Takrat zamižim in upam, da jih avto ni povozil. Ko gre mimo mene avto hitro odskočim pogledat. Tako nekako si od vas želimo, da boste spoštljivi. Če je povožena se zaderem in zaklejem na ves glas, drugače pa ja, jo veselo poberem v vedro. Jeza more it ven.
Prvo bi se zahvalila vsem stanovalcem na teh točkah, da ste potrpežljivi, če ne pomagate. Cenim, da nas pustite pri miru, ko opravljamo to delo. A žal niso vsi tako potrpežljivi nekateri nam celo grozijo ali pa brcajo vedra. Meni osebno so že grozili z policijo, a me niso premaknili. Nekega večera, ko smo prenašali v dežju te naše ljube dvoživke, je en stanovalec prišel ven iz hiše in grozil s tem, da mi bo vrgel kamen v glavo. Slišala sem, ga a sem preprosto brez besed še naprej pobirala dvoživke. A on se je res razjezil, ko ni bil uslišan. Zavedam se, da le grozi in da tega ne bo naredil. Velikokrat spoznavam, da take grožnje so le grožnje, ki pridejo ven iz ljudi, ki imajo v sebi močno poškodovanega otroka, ki hoče biti viden. Zato se zavedam, da to ni moj problem. A s takimi se jaz ne pogovarjam, ker nima smisla.
Vsem strankam iz politike, ki se želite priti fotografirati z žabicami, češ kakšno delo ste opravili pa zdaj javno povem, da to ni pošteno do nas. Do vseh pobiralcev in dvoživk. To je nespoštovanje do nas in mati narave. Lahko pridete pogledati, kako mi to opravljamo a brez fotografov, kamer in podobno. In s temi praznimi stavki, da boste uredili ograjo, ne verjamem. Ne verjamem, dokler ne boste z nami garali.
NA KONCU….
A na koncu vsega tega, vidim da imamo več koristi, kakor kar koli drugega. Rešujemo na nek način tudi sebe in ne samo dvoživk. Iz groženj se nekaj naučimo. Pse in ljudi nekako čez čas umirimo. A mi smo srečni v srcu, ker smo prehodili toliko in toliko kilometrov pri tem nas dež očistil. Poleg tega pa rešujemo življenja. Čustva prosto izlijemo ven ali je to strah, jeza, žalost ali celo veselje.
V teh letih, ko smo pomagali dvoživkam, sem doživela vse to in še več. Ena mi je rekla: »Živa jaz sem tukaj doživela celo terapijo«. Druga me je objela in se zjokala ob meni. In tudi jaz sem se tu nadrla in dala ven veliko jeze. Vsaj dokler nobenemu ne škodiš, lahko tudi na ta način pomagaš sebi.
Ne pozabite, hvaležnost in reševanje življenj nam da največ moči in upanja, da bomo nekdaj mi imeli vse urejeno pred svojim pragom.
Živa Bombek
