»Meni je čisto jasno, kaj je moj problem in kaj moram spremeniti pri sebi, da bom lahko živela bolj izpolnjeno, ampak, ne vem, kako naj to naredim! Vse, kar pri drugih deluje, pri meni ne«, je ena od izjav, ki jo pogosto slišim pri svojem delu. In zelo dobro razumem frustracije, ki jih ljudje občutijo vsakič znova, ko se zgodijo določene neprijetne situacije, v katerih se vedno počutijo isto bedno (prizadeto, jezno, prestrašeno, razočarano, nemočno …) in zato vedno znova ponavljajo ene in iste reakcije.
Kako priti iz začaranega kroga?
1. Univerzalnega recepta ni(mam)!
Ker ga žal (ali na srečo) ni. Vsak človek je unikaten, zato je smiselno, da vsak znotraj sebe poišče tisti način, za katerega čuti, da mu je blizu, da deluje. In ni nujno, da se morate tega nekje naučiti, da mora biti verificiran in potrjen od kdo ve koga. Najmočnejše transformacijsko orodje boste odkrili znotraj sebe, od svoje lastne Biti, če ga boste le znali in hoteli upoštevati. Preizkušanje raznovrstnih metod in tehnik na različnih nivojih pa je seveda lahko dobra pot do tega.
Mene so izkušnje z mojimi preboji pripeljale do tega, da danes vem, da je ključ vsega v tem, da imam odprto srce do vsega, kar se (mi) dogaja. Tudi takrat, ko sem sredi kakšnega napornega izziva. Svoj veliki »aha moment« sem doživela pred leti, ko sem občutila globoko bolečino ob situaciji, ki se mi je vsake toliko ponavljala že celo življenje, takrat pa sem jo prvič uspela doživeti drugače. Bolelo me je, stiskalo, dušilo in jokala sem iz dna duše, srce pa se takrat prvič ni stisnilo, ampak se je tej bolečini samo še bolj odprlo. V tistem trenutku sem ob sebi začutila prisotnost čiste Ljubezni in prvič sem globoko v sebi začutila, da imam močno podporo. Da en del mene, moj višji jaz, hoče samo to, da se ta bolečina dokončno pozdravi, da sem srečna, izpolnjena, da razprem svoja krila. Odpiranje srca je dejansko sprožilo globoko samozdravljenje.
Takrat sem spoznala svoje najmočnejše transformacijsko orodje, ki je v tem času postalo integriran del mene. Ne v glavi, ampak v vsaki moji celici. Kar je še en pomemben dejavnik pri našem preobražanju. Dokler delamo preobrazbo samo v glavi, nam ne bo uspelo. Glava nam pomaga ozavestiti, vendar brez zdravljenja čustvenih ran, ki največkrat iz nezavednega vplivajo na naša prepričanja in dejanja, ne bo šlo.
2. Samo meditacija ne bo dovolj!
Meditacija (in transmisija :)) je izjemno orodje, ki nam pomaga, da se postavimo v notranji center, se odpremo višjim vibracijam, ozavestimo svoje potenciale, omejitve, destruktivne vzorce delovanja in da z vidika razširjene zavesti lažje »razumemo« naše situacije, odnose, občutke. Meditacija je lahko zelo dobra podpora, da lažje naredimo vse potrebne korake za spremembo. Vendar brez delovanja – torej brez tega, da v vsakodnevnem življenju stvari zavestno začnemo delati drugače, preobrazbe ne bomo dosegli.
Kot sem že pisala v enem od svojih člankov, vsaka sprememba (našega delovanja, prepričanj, nastrojenosti, občutenj …) zahteva določeno preseganje sebe. Da torej naredimo stvari, ki se jih najbolj bojimo. Počasi, korak za korakom. Skozi priložnosti, ki nam jih bo ob naši odločitvi, da gremo do konca, življenje zagotovo prineslo. Včasih mi kdo reče, da se boji, da ne bo zmogel, da mu nikoli ne bo uspelo, ker je preskok med tem, kje je in kam želi priti, prevelik. Pa odgovorim s prispodobo, da je tudi preseganje stotih metrov v enem samem koraku nemogoč cilj, vendar s kakimi stotimi koraki pa ta cilj lahko dosežemo brez prevelikega napora.
3. Nekatere izpite naredimo šele, ko nekajkrat pademo!
Če ste med tistimi, ki ste že poskusili nekaj narediti drugače, pa ni dobro izpadlo in se ob tem niste počutili olimpijsko, naj vas potolažim, da niste edini. Hodite isto pot, kot jo hodimo vsi ostali. Redki so tisti, ki vse »izpite« naredijo v prvo. Večina nas v prehodnem obdobju, ko spuščamo stare načine, novih pa še ne obvladamo, nekaj testov pade, preden naredimo preskok in je izpit obkljukan. Ko tega naredimo, pa to točno vemo, ker se znotraj sebe počutimo drugače. Tudi če na ven ni videti kakšne velike spremembe. Ta izkušnja je popolnoma individualna, ni je možno opisati, je pa nepozabna. In takrat je čas za praznovanje!
P. s. Mimogrede, tudi vrhunski športniki, ne glede na to, koliko potenciala imajo, ne osvojijo olimpijske medalje po dveh treningih, kajne? Samo razmišljam …
