Zadnje čase veliko razmišljam o spremembah in o procesu, ki ga te prinesejo s seboj. Kar niti ni čudno glede na to, da je bilo moje zadnje leto v celoti namenjeno prestopu na novo pot, ki gre v drugo smer, kot je šla pot, po kateri sem hodila zadnjih petnajst let. Ko danes gledam nazaj, vem, da se ta sprememba ne bi zgodila, če se prej ne bi zgodilo še veliko manjših sprememb, notranjih in zunanjih. Vse pa imajo isti skupni imenovalec, vse so na nekem nivoju od mene zahtevale preseganje sebe.
Brez tega večje spremembe pač niso možne. Nekatere stvari se enostavno ne morejo zgoditi (drugače), če nismo pripravljeni preseči nobene svoje omejitve. To seveda ne pomeni, da moramo osvojiti Everest, skočiti s padalom ali se potopiti na dno oceana. Čeprav v prenesenem pomenu delamo vse troje. Preseganje sebe pomeni, da v določenih situacijah, še posebej v tistih, ki se nam ponavljajo in ob katerih se počutimo nemočni, ujeti, prestrašeni ipd., začnemo delovati drugače kot smo delovali doslej. To običajno pomeni, da naredimo tisto, česar nas je (najbolj) strah. Gre za dejanja, ki si jih sicer ne upamo narediti, ker … nam ne bo uspelo, ker se nam bodo smejali, nas imeli za neumne, nas bodo prizadeli, zavrnili, ponižali, videli našo ranljivost ali kakšno drugo našo »pomanjkljivost«. Ali pa se bojimo, da nas ne bodo imeli več radi, da nas bodo zapustili, odpustili, izobčili.
“Preseganje sebe običajno pomeni, da v določenih situacijah naredimo tisto, česar nas je (najbolj) strah.”
Pri tem nimam v mislih dejanj, ki bodo spremenili svet, govorim o malih korakih za človeštvo, a velikih korakih za človeka, ki gre čez svoje omejitve. Preseganje sebe je, ko na primer človek, ki težko postavlja meje, svojemu nadrejenemu reče »ne«, ko mu ta hoče naložiti samo še eno nujno nalogo do jutri. Preseganje sebe je, ko ženska z zlomljenim srcem zaradi neuslišane, zavrnjene ali končane ljubezni, ohrani odprto srce, ne glede na njeno bolečino. Preseganje sebe je, ko se vodja z velikim egom zavestno trudi poslušati, vključiti in upoštevati tudi druge. Preseganje sebe je, da smo tiho, ko bi radi bili pokroviteljski ali da se izpostavimo, kadar je potrebno nekaj povedati na glas, čeprav bi se bilo lažje potuhniti. Preseganje sebe se nam dogaja prav v takšnih in podobnih vsakodnevnih situacijah.
In kadar se odločimo, da želimo nekaj spremeniti, življenju damo nekakšno nevidno dovoljenje, da nam pripravi trening priložnosti, pisanih na našo kožo, v katerih lahko vadimo preseganje svojih omejitev. Včasih nam uspe takoj, običajno pa potrebujemo nekaj ponovitev, da izkušnjo novega delovanja zares zasidramo v svojih celicah. Zato velja vztrajati, tudi če nam kdaj spodleti.
Še bolj zanimivo postane, ko nas življenje začne učiti, da včasih tudi, ko naredimo korake, ki so za nas velik napredek, še vedno ne dosežemo želenega rezultata. Kar pa ne pomeni, da izpita nismo naredili. Vsako preseganje sebe se namreč dogaja na vseh nivojih, na fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem, vsi pa so med sabo prepleteni. Tako nam včasih naše drugačno delovanje otipljiv rezultat pokaže takoj, včasih pa nam prinese »samo« zlom kakšnega omejujočega prepričanja, novo perspektivo na našo izkušnjo ali pa drugačno čustveno doživljanje iste situacijo, kot smo bili vajeni. Vendar tovrstni dosežki ne štejejo nič manj, kot tisti, ki jih lahko pokažemo ali izmerimo.
Preseganje sebe nas osvobaja in nas vodi vedno globlje do naše biti, do naše esence. Živeti polno svojo avtentičnost pa je, vsaj iz mojega zornega kota, največje darilo, ki ga lahko damo sami sebi.
P. s. Za vsak slučaj še opozorilo. Preseganje sebe pomeni iti čez sebe, ne proti sebi. Razlika med obema principoma delovanja je velika. Prav tako posledice.
