Ko sem bil nekega dne sam v sobi, sem ves osupel zagledal neznanca, ki je vstopil in začel brskati po Jeffovem nahrbtniku.

Našel je švicarski vojaški nož, ga odprl in v prazno razglasil: »Ena lira!« Vrgel je liro na mizo in odhitel z novo pridobitvijo. Ampak nož je vreden veliko več, sem pomislil. Kljub kočljivemu položaju sem se čutil dolžnega, da ubranim prijatelja, zato sem se stežka zvlekel z bolniške postelje in se pognal za moškim. Vrnil sem mu liro in vljudno vztrajal, naj mi vrne nož. Malo se je obotavljal, potem pa mi ga je dal. Majavih nog sem mu rekel: »Prosim, pridi pozneje in se pomeni z Jeffom.« Brez odgovora je odšel.

Čez slabih pet minut je po stopnicah pridrvela banda razbojnikov. Dehidriran, vročičen in komaj zmožen sedeti nisem imel moči, da bi se jim uprl. Vdrli so skozi vrata. Vodil jih je vsiljivec, ki je malo prej ukradel nož. S prstom je pokazal name in vpil: »Pakistanec, Pakistanec! On je Pakistanec!«

Razbojniki so bili razjarjeni. Obstopili so posteljo in mahali s kiji in noži. V besu so kričali: »Ti Pakistanec, ti umri! Ti Pakistanec, ti umri!« Bil sem sam in nisem vedel, kaj naj storim. Ni mi preostalo drugega, kot da molim k Bogu.

Hlastno sem zgrabil svoj ameriški potni list in jim ga pokazal. »Poglejte, Američan sem.«

Starejši vodja tolpe je stopil naprej. Vzel mi je potni list, ga pregledal kot samooklican uradnik za tujce in tiho rekel: »Tako, nisi Pakistanec?«

»Ne.«

»Američan si?«

»Ja,« sem odvrnil.

Nasmehnil se je, se sklonil nad posteljo in mi stisnil roko: »Zelo dobro, Američane imamo radi. Turčiji dajete orožje.« Vsi so se priklonili in odšli.

Preden sem prišel k sebi, sem jih znova slišal drveti po stopnicah. Prosil sem Boga, naj me zaščiti. Razbojniki so spet planili v sobo. Bilo jih je kakšnih petnajst in obstopili so mojo posteljo. Tokrat so prišli v miru ter mi ponudili lepinjo in čaj.

Najstarejši je spregovoril: »Ti Američan. To je zelo dobro. Nam žal. Zdaj jej.«

Ker mi je bilo slabo, nisem imel teka. Ob vonju hrane se mi je kar dvigovalo. Vedel sem, da bom preostanek dneva in vso noč preždel na ogabnem stranišču, če bom jedel kruh in pil čaj. Toda kaj mi je preostalo drugega? Užalil bi jih, če bi zavrnil njihov dar. Tako gostoljubje je bilo težko odkloniti. Prisiljeno sem se nasmehnil, pojedel poln krožnik in še več, dokler niso bili zadovoljni. Kmalu zatem sem plačal ceno.

Radhanath Svami

Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija