Prihodnost je v naših rokah

Prihodnost je v naših rokah

Poslovili smo se od starega leta in se pripravili na novo. Naredili smo obračune in ugotavljamo, da smo nekateri bolj, drugi manj zadovoljni s seboj, kakršni smo bili v iztekajočem se letu. Hkrati pa delamo načrte, kaj vse bi radi naredili v letu, ki prihaja.

Saj se poznamo! Nekateri bi radi shujšali, drugi bi se odvadili kajenja, tretji želijo poklicno napredovati, četrti živeti bolj zdravo, peti najti pravega partnerja, šesti imeti otroke, sedmi živeti bolj srečno družinsko življenje. Želja in načrtov je nešteto! Kaj pa lahko naredimo, da jih ne bomo tudi tokrat kot neizpolnjene sanje pometli pod preprogo in zaman upali, da bo v prihodnjem letu boljše? Poglejmo, ali nam joga lahko pri tem pomaga!

Kaj so naši življenjski cilji?

Večina nas verjame, da pridemo na ta svet z nekim namenom in ciljem. Zame je to duhovna rast in razvoj zavesti od individualne, vase usmerjene, proti širši, vseobsegajoči, univerzalni zavesti. Ker pa je to za eno življenje najbrž prevelik zalogaj, se v posameznih življenjih bolj posvečamo posameznim vidikom rasti. Tako se razlikujemo in hkrati dopolnjujemo in pomagamo eden drugemu pri rasti. Prepričana sem, da naša naloga ni bežanje pred problemi, ampak učenje, kako jih reševati. Vsi smo bili kdaj pred težkimi odločitvami, ki so nam življenje dobesedno »postavile na glavo«.

Koliko so bile naše odločitve pravilne, pa se pokaže šele čez čas. Včasih moramo preprosto zaupati svojemu treznemu premisleku in intuiciji, stisniti zobe in upati na najboljše. In če se izkaže, da smo se zmotili, ne obupajmo prehitro! Morda pa smo potrebovali nekaj drugega, kot je bilo videti na prvi pogled. Če smo se spravili v težave, smo morda potrebovali priložnost, da se jih naučimo reševati. Morda je to vaja za reševanje večjih problemov ali pa preprosto sporočilo, da nismo nezmotljivi, zato ne obsojajmo drugih, če naredijo napako. Tako lahko je krivdo prevaliti na drugega in se samemu sebi zdeti večvreden! Ali pa potrebujemo učno uro vztrajnosti in discipline, predanega dela, zaupanja vase kljub težavam, usmerjenosti na cilj. Včasih smo mogoče preponosni, da bi prosili za pomoč (večinoma moški problem!) ali pa preprosto ne verjamemo, da jo bomo dobili, ker smo bili prevečkrat razočarani. Možnosti je veliko. Kako se torej znajti v tem!?

Pravijo, da so največje stvari najbolj preproste. Naučimo se uporabljati »zdravo pamet«! Svamidži pravi, da Indijci temu slikovito rečejo: »Uporabljaj tisto, kar imaš med ušesi!« Živimo v svetu, kakršen pač je. Sprejmimo ga in naredimo iz svojega življenja najboljše, kar lahko. Usoda nas je postavila na določen zemljepisni kraj, v družino in državo, v čas, družbeni sistem, v okolje, nam dala genetsko zasnovo za bolj ali manj zdravo in lepo telo, bistrost in talente. Kaj bomo iz tega naredili pa je na nas.

Radi gledamo druge in njihove dosežke. Nekaterih se veselimo, druge jim zavidamo, tretji nas spodbujajo, da tudi sami poskusimo iz sebe narediti nekaj več. Predvsem pa nikoli ne pozabimo, da smo edinstvena kombinacija lastnosti, ki se ne ponovi nikoli več. Ni naš namen, da smo kopije naših idolov, ampak da kar najbolje izkoristimo svoje lastne potenciale. Zato razmislimo, kaj so naše prednosti in kako jih lahko uporabimo. Moja velika žalost je bila na primer, da ne znam lepo peti. Dostikrat, ko sem poslušala koga, ki to zmore, sem si mislila, da bi prepevala cele dneve, če bi imela tak glas in posluh. Tako pa se raje omejim na priložnosti, ko me drugi preglasijo, ali pa ko sem sama. Pa še takrat se mi kdaj zgodi, da same sebe ne morem poslušati, ker tako »fušam«. Srečujem pa ljudi, ki mi pravijo, da bi radi znali pisati tako kot jaz. Ali pa me sprašujejo, kako lahko predavam brez treme. Povem jim, da sem že tretja generacija pedagogov in v šali dodam, da sem od nekdaj rada »drugim solila pamet«. Od malega sem si že želela učiti in biti pisateljica. Ni ne moja zasluga, da imam nekatere talente, in ne moja krivda, da drugih nimam. Preprosto, taka sem se rodila. Moja naloga je predvsem to, da jih čim bolj izkoristim v dobro čim širšega kroga ljudi.

Razmislimo torej, kaj so naše resnične življenjske naloge in kaj v svojem življenju trenutno najbolj pogrešamo. Pri tem imajo ključno vlogo naše vrednote. Kaj nam je v življenju res pomembno? Je to kariera, moč, neodvisnost, izzivi, preskušanje svojih sposobnosti in preseganje omejitev, ali pa morda varnost, družinsko življenje, sodelovanje, razumevanje, ljubezen, občutek, da smo koristni in nekaj prispevamo k boljšemu svetu? Vsak ima svoj pogled na to. Pomembno je, da ga ozavestimo in da poznamo svojo lestvico vrednot. Nekatere se lahko dopolnjujejo, druge pa morda celo izključujejo. Takrat se je treba odločiti, katera ima prednost. Seveda se vrednote v različnih življenjskih obdobjih in razmerah tudi spreminjajo, čeprav si težko predstavljam, da bi se nekdo glede tega popolnoma spremenil. Menim, da gre bolj za različne poudarke in trenutne prioritete.

Ko so nam jasne naše vrednote, se zamislimo nad tem, kako jih udejanjamo v vsakdanjem življenju. Seveda se tudi tu razlikujemo po značajih. Nekateri so bolj samotarski in najbolje delujejo sami ali v majhnih skupinah, drugi potrebujejo okrog sebe ljudi in »akcijo« ali pa »zacvetijo«, če so lahko v središču pozornosti. Nekateri so rojeni voditelji, drugi se bolje počutijo v ozadju. Eni dobro prenašajo stres in jih zlepa kaj ne spravi iz tira, drugi so bolj občutljivi in se hitro zaprejo vase in umaknejo. To ne pomeni, da so eni boljši od drugih. V različnih okoliščinah so potrebne različne lastnosti. To, kar jaz lahko storim »z levo roko«, je nekomu morda zelo težko in obratno. V tem je čar sodelovanja in dopolnjevanja. Vsak naj najde tisti način, ki »mu je pisan na kožo« in v katerem najbolje deluje. Dela je dovolj za vse! To pa ne pomeni, da nam ni treba znati nič drugega. Življenje nas ne tako redko sili, da prevzemamo tudi druge vloge in načine. Morda je naša naloga prav v tem, da razširimo svoje zmožnosti in ugotovimo, da se da stvari narediti tudi drugače.

Od besed k dejanjem

Ko smo si na jasnem s ključnimi usmeritvami, je čas, da si določimo konkretne cilje, ki bi jih radi dosegli v določenem časovnem okvirju na primer v prihodnjem letu. Cilji naj bodo čim bolj jasni in določimo si, kako bomo prepoznali, da smo jih dosegli. Če gre za neko konkretno stvar na primer nakup avtomobila, opravljanje izpita, potovanje, to ni težko. Kadar pa govorimo o bolj abstraktnih stvareh, kot je na primer izboljšanje odnosov z družino, skrb za zdravje in podobno, je treba zadeve konkretizirati. Pri izboljšanju odnosov nam morda pomaga, če si zastavimo cilj, da bomo vsak teden preživeli vsaj en večer z otroci po njihovih željah, se z njimi igrali ali jih peljali kam ven. Če smo bolj burnega temperamenta, nam je lahko cilj, da se naučimo sprostitvenih tehnik in jih uporabljamo, kadar začutimo, da se nam nevarno »dviga temperatura«. To ne pomeni, da nikoli več ne bomo povzdignili glasu. Bodimo realisti! To se dogaja tudi najmirnejšim ljudem. Če pa ga bomo namesto vsak dan trikrat povzdignili le trikrat na teden, si lahko čestitamo. Pri skrbi za zdravje je lahko cilj, da bomo že nehali odlašati in šli končno k zdravniku na pregled, ali pa da se bomo vpisali h kaki vadbi in se je seveda redno udeleževali (kolikokrat ste si že obljubili, da boste doma vadili, pa ste odnehali že po mesecu ali dveh?!). Če se odločimo za učenje tujega jezika, si razjasnimo, za kaj ga bomo uporabljali. Si želimo na primer sami pisati poslovna pisma, bi radi brali knjige ali pa si želimo pomagati med bivanjem v tuji deželi? Opredelimo tudi, ali lahko te cilj dosežemo sami, ali pa za to potrebujemo tudi druge na primer družino, društvo, uradne ustanove. Večini ljudi pomaga, če si te cilje zapišejo in če o njih govorijo z najbližjimi. Tako bomo tudi lažje preverili ob koncu leta, koliko smo uspeli.

Kako nam pri izpolnjevanju ciljev lahko pomaga joga?

Vadba joge nas sprosti, nam daje energijo in razvija naše fizične in psihične sposobnosti. Znanstveniki ugotavljajo, da se med našimi aktivnostmi vzpostavljajo nove povezave med možganskimi celicami ali utrjujejo stare. Če se torej želimo naučiti nečesa novega, moramo to »vtisniti« v naše živčne povezave in te povezave utrditi z vajo. Že samo to, da redno vadimo in s tem med drugim razvijamo disciplino ter vidimo svoj napredek, nam daje moč in zaupanje vase, da zmoremo še kaj drugega. Z ustrezno skrbjo zase si tudi potrjujemo, da smo pomembni in vredni truda, in da si zaslužimo več, kot trenutno imamo. Če ne verjamemo v svojo lastno vrednost, si lahko sami »sabotiramo« uspehe, jih nočemo prepoznati ali pa se jih ne znamo veseliti. Uspeh sam v smislu zavesti: »Zmorem in zaslužim si!«, je namreč najboljša motivacija za nadaljnji trud.

Pri spoznavanju samih sebe in svojih resničnih namenov in motivov nam lahko veliko pomaga meditacija samoanalize. Čim bolje se poznamo, tem lažje in učinkoviteje krmarimo svoje življenje v zaželeni smeri. Ena od stopenj meditacije samoanalize je prav prepoznavanje svojih prednosti in slabosti. S tem ko se naučimo prepoznavati svoje prednosti v vsakdanjem življenju, jih bolje izkoriščamo. Z zavedanjem slabosti jih lažje presegamo. Ni se nam treba obremenjevati z njimi! Psihologi pravijo, da spodbujamo tisto vedenje, ki mu posvečamo pozornost. To velja tudi, kadar gre za nas same. Čim bolj si bomo govorili, kako neustrezni smo in kaj vse delamo narobe, tem bolj bomo takšno vedenje »vtisnili« v naš živčni sistem. Pogosto zadošča že, da se zavemo, kaj se v nas dogaja. Ko opazimo nekaj, česar pri sebi ne odobravamo, preprosto preusmerimo svoje misli v tisto vedenje, ki si ga želimo. Podobno kot če bi na računalniku pisali čez tekst, ki ga želimo popraviti.

Naše misli vplivajo na naša čustva in občutke. Sami si lahko izbiramo, kaj in kako bomo čutili. Različni ljudje različno doživljajo iste stvari. Za nekoga je nekaj »strašno«, »grozno«, »katastrofa«, za drugega pa le manjša neprijetnost, ki ji ni potrebno posvečati večje pozornosti. Morda res še ne moremo vplivati na to, kakšna čustva se nam bodo pojavila, vsekakor pa lahko vplivamo na naš odziv nanje. Če nekdo počne nekaj, kar nas moti, mu lahko preprosto prijazno rečemo na primer: »To mi ni všeč. Se da narediti kako drugače?«, ali pa mu v jezi razbijemo nos. Odločitev je naša.

Ko gre za pozitivne stvari, ki si jih želimo, jih lahko spodbujamo s tem, da o njih razmišljamo, se jim posvečamo, iščemo načine, kako bi to naredili čim bolje, prepoznavamo vsak korak na poti in se ga veselimo. Pri dolgoročnejših projektih jih je dobro razdeliti na manjše, lažje izvedljive naloge. Tako bolje spremljamo svoj napredek, hkrati pa nam ti manjši uspehi dajejo motivacijo za napredovanje na začrtani poti. Tu prav gotovo velja rek: »Kar seješ, to žanješ!«

Pri jasno postavljenih ciljih pa si lahko pomagamo tudi s sankalpo v joga nidriJoga nidra je globoko sproščanje, v katerem telo počiva, zavest pa je budna v stanju meditacije. Imenujejo jo tudi »jogijsko spanje«. Za začetnike pa je bolje, da jo vadijo z vodstvom v živo ali po CD-ju, ko smo dovolj izurjeni, pa jo lahko vadimo sami. V mislih potujemo po telesu in ga sproščamo. V sproščenosti lahko vplivamo na svojo podzavest in jo s sankalpo »programiramo«, da nam pomaga pri doseganju ciljev.

Sankalpa je neke vrste geslo ali slogan, ki si ga nekajkrat ponovimo na začetku in na koncu joga nidre. Naj bo kratka, jasna, pozitivna in vedno v trdilni obliki na primer: »Živim zdravo!«, »Redno vadim!«, »Odvajam se kajenja!«, »Uspel bom na izpitu!« Če nimamo jasno oblikovanih ciljev, ne moremo oblikovati jasne sankalpe. Za boljše delovanje si sankalpo ponavljamo tudi zjutraj takoj, ko se zbudimo, in zvečer preden zaspimo, lahko pa tudi čez dan, kadar se spomnimo na svoj cilj. Čim večkrat se spomnimo nanjo in čim bolj smo sproščeni ter zaupamo v njen učinek, tem prej se bo uresničila. Naša podzavest bo prepoznavala priložnosti, ki se nam ponujajo ali jih celo sama ustvarjala. Usmerjala bo naše odločitve v zaželeno smer in nam dajala moč in vztrajnost, da dosežemo zadani cilj. Ne smemo pa je ovirati z negativnimi mislimi, skrbmi in strahovi. Ste že kdaj slišali za olimpijskega prvaka, ki je šel na tekmovanje z mislijo, da bo zadnji?! Jaz še nisem.

Zavedati pa se moramo ene stvari: morda tisto, kar si želimo, ni najboljše za nas. Danes se nam morda zdi izpolnitev vseh naših sanj in želja, čez čas pa se lahko izkaže, da nam je to največja ovira na poti. Zato dobro premislimo, kaj si želimo, in kako bo to dolgoročno vplivalo na nas in našo okolico. Življenje je dostikrat modrejše od nas in nam ne da tistega, za kar ga prosimo. Dopustimo torej tudi to možnost in ne rinimo slepo v težave po nepotrebnem. Pomislimo samo na primer na vse nesrečne zakone, ki se začnejo z velikimi upi in pričakovanji, končajo pa se z ločitvijo ali pa z brezplodnim vztrajanjem v nesrečnem zakonu.

Reševanje problemov

Kadar smo v dvomih, težavah, ko se nam zdi, da nam gre vse narobe, se najprej ustavimo in skušajmo ugotoviti, v čem je problem. Gre za naš osebni problem (na primer kako se odzivamo na nekatere situacije v življenju) ali gre za problem nekoga drugega (na primer odvisnost, bolezen)? Gre za nek širši problem na primer onesnaženje, vojna, lakota, suša, poplava, potres, ali nekaj ožjega na primer določeno družinsko situacijo ali problem v službi? Načini reševanja in možnosti, ki jih imamo za to na voljo, so namreč lahko zelo različni.

Najuspešneje, čeprav ne vedno najlažje, rešujemo osebne probleme, ki zadevajo samo nas, saj smo pri tem odvisni samo od sebe. Seveda lahko prosimo za pomoč, vendar je glavna teža in odgovornost za reševanje na naši strani. Prednost tovrstnih problemov je v tem, da je edina oseba, na katero resnično lahko vplivamo, mi sami. Svet se ne bo prilagajal nam. Mi se moramo prilagoditi svetu. Mahatma Ghandhi je govoril: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti!«

Ko gre za osebni problem nekoga drugega, so naše možnosti omejene. Pomagamo lahko samo tistemu, ki si pomoči želi. Koliko časa in energije, morda celo tragedij, bi si lahko prihranili, če bi to upoštevali. Seveda so okoliščine, ko nekdo potrebuje pomoč, pa v tistem trenutku ni sposoben zaprositi zanjo, vendar je to le »prva pomoč«, potem pa mora biti sam pripravljen kaj storiti zase. Če predolgo vztrajamo pri pomoči, samo podpiramo njegovo nemoč. Predstavljajte si dojenčka, ki se začne plaziti in vstajati, mi pa bi mu preprečili poskuse, da se sam postavi na noge! Nikoli se ne bi naučil hoditi. Tako naj bo tudi naša pomoč usmerjena v podporo, morda učenje, kako stvari narediti bolje in uspešneje, ne pa v reševanje težav namesto drugih. Zaupajmo jim, da se razvijajo v svojem lastnem ritmu in da imajo pravico do poskusov in napak, kot jo imamo tudi mi. Največja pomoč bo, da jih sprejemamo take, kot so, in da jim potrdimo njihovo vrednost, ne glede na težave, v katerih so se znašli.

Ko gre za širše probleme, sami najbrž ne bomo dosti opravili. Zato se moramo naučiti sodelovati, saj je dobro usklajena ekipa veliko močnejša od posameznika. Ne domišljajmo si, da vse lahko rešimo sami! Je pa dragocen prispevek vsakega posameznika. Če se ne moremo pridružiti ustrezni skupini, jo lahko organiziramo sami. Naj se sliši glas tistih, ki se zavzemajo za dobro, da ne bodo tisti, ki jim ni vseeno, pa še ne vedo, kaj storiti, prehitro obupali! Še vedno velja: »V slogi je moč!«

Vzponi in padci

Za vsakim dežjem posije sonce in za vsakim obdobjem sonca pride dež. Menim, da so lepša obdobja v življenju predvsem predah, da se malo spočijemo, zajamemo sapo in se napolnimo z novo energijo. Če smo v takem obdobju, ga izkoristimo in »napolnimo baterije« za bolj »sušna« obdobja. Ne pričakujmo pa, da bodo trajala v nedogled, in ne mislimo si, da se nam godi vesoljna krivica, ko jih bo nekoč konec. Bodimo srečni, da smo jih imeli! Mnogi nimajo te sreče!

Z vadbo joge se nam življenje uravnoveša. Ob vzponih nismo več v ekstazi, ob padcih pa ne več povsem pobiti in na tleh. Umirjamo se in življenje sprejemamo v vsej njegovi raznolikosti. Postajamo oaza miru in trdnosti. Morda bi lahko naredili primerjavo s kolesom. Ko se kolo vrti, je pot točke na obodu podobna široki spirali. Čim bližje je točka osi vrtenja, tem ožja je spirala, dokler se v osi povsem ne zoži v eno samo ravno črto. Kolo ponazarja naše okolje, razmere, v katerih živimo in vse, kar se nam dogaja, os pa našo zavest. Čim bolj smo osredotočeni na svoj cilj in zavestni, tem manj nas življenje premetava gor in dol in tem bolj gladka je naša pot.

Tega pa ni tako lahko doseči. Mnogo stvari nas kot centrifugalna sila vleče stran od osi, to je odvrača od našega bistva in od našega cilja. Vendar se ne pustimo zmesti! Če imamo jasne cilje in delamo za njih, jih bomo prej ali slej dosegli. Seveda pa ne smemo pričakovati, da bo šlo vedno vse gladko in brez zapletov. Stvari, za katere se nam ni treba prav nič potruditi, običajno ne cenimo in nam ne pomenijo veliko. Morda je to eden od problemov v nekaterih delih sveta, da jim je včasih preveč prineseno na krožniku in se jim ni treba dovolj truditi. Po drugi strani pa je res, da nas prevelik trud lahko odvrne od cilja, češ da toliko pa spet ni vreden.

Svamidži večkrat poudarja, da so stvari vredne toliko, kolikor jih cenimo. Če nam nekaj pomeni veliko, smo za to pripravljeni tudi veliko narediti. Če nam nekaj ne gre in ne gre, se vprašajmo, koliko nam to v resnici pomeni, in koliko energije in truda v resnici vlagamo v to. Saj veste: »Brez muje se še čevelj ne obuje!« Morda pa se bo izkazalo, da vlagamo energijo v napačno stvar in da bi jo bilo bolje uporabiti za kaj drugega. Pa smo spet pri zdravi pameti, premisleku in intuiciji. Z razvojem zavesti in z izkušnjami se nam izostri tudi občutek za to, kaj je v življenju vredno in kaj ni.

Ali je v skladu z našimi osnovnimi vrednotami in cilji?
Ali podpira življenje ali pa ga uničuje?
Je nekaj dobro samo za nas ali tudi za druge?
Verjemite, na koncu bo vedno zmagalo širše dobro.

Zavedajmo se, da karkoli storimo ali če ne storimo nič, vedno delujemo, in kar dajemo, bomo v takšni ali drugačni obliki prej ali slej prejeli. S tem si sami oblikujemo svoje življenje. Preteklost vpliva na sedanjost in sedanjost vpliva na prihodnost. Zato pogumno na delo! Tudi če naše trenutne razmere niso take, kot si jih želimo, nismo samo nemočne lutke na odru življenja. Razmislimo, kakšne možnosti imamo, zavihajmo rokave, ker naše življenje je v naših rokah, zato ga v novem letu polepšajmo za nas same in za ves svet. Vse dobro in srečno!

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.joga-ljubljana.org

foto: freedigitalphotos.net

O Joga v vsakdanjem življenju

Društvo 'Joga v vsakdanjem življenju' Ljubljana organizira vadbo po sistemu 'Joga v vsakdanjem življenju' avtorja Paramhans Svamija Mahešvaranande, priznanega indijskega učitelja joge.

Vsi članki

Naroči se na E-novičke portala Duhovnost

Z nami je pot lažja in lepša ;-)

Veseli smo, da si se nam pridružil-a

Nekaj je šlo narobe

PUSTI SPOROČILO: