Obsmrtna doživetja nam povedo, da lahko zavestno doživljanje poteka v času, ko so možgani klinično mrtvi. O tem obstajajo res trdni, prepričljivi dokazi v obliki poročil iz prve roke. Posredovali so jih ljudje, ki so sami doživeli nekaj takega.
Zastavlja se vprašanje, ali se zavest lahko ohrani tudi še potem, ko so možgani povsem in trajno onesposobljeni. Ali je mogoče, da zavest obstaja tudi po smrti?
Poročila o tem so neizogibno manj prepričljiva kot poročila o obsmrtnih doživetjih, saj to niso poročila o doživetjih samega subjekta, temveč gre za poročila, ki jih posreduje druga oseba – po vsem videzu zavest oziroma “duh” osebe – ko ta ni več med živimi. Omenjena izkustva delimo v dve skupini.
V prvi so prikazovanja in videnja ter v drugi “posmrtna komunikacija”. Ta izraz sta popularizirala Bill in Judy Guggenheim v svoji knjigi Hello from Heaven.
Prikazni, vizije in predsmrtna videnja so razširjen pojav. Breztelesna bitja se pojavijo nenadoma in komunicirajo z živimi. Pri tem včasih posredujejo informacijo, ki je pozneje potrjena. V večini primerov se prikaže nedavno umrli posameznik, prijatelj ali družinski član. Raymond Moody je zbral številne primere takšnih “jasnovidnih srečanj s pokojnimi ljubljenimi osebami.”
Srečevanja z umrlimi so že stoletja del popularne kulture. Redno se pojavljajo v literaturi in filmih.
Bill in Judy Guggenheim sta maja 1988 začela Projekt ADC, prvo poglobljeno raziskavo omenjenega pojava. Zbrala sta več kot 3.300 osebnih pričevanj ljudi, ki so bili trdno prepričani, da so jih obiskale pred kratkim umrle ljubljene osebe. Projekt sta popisala v svoji knjigi Hello from Heaven, ki vsebuje 353 najbolj prepričljivih pripovedi.
Stik je v večini primerov spontan, mogoče pa ga je tudi namerno izzvati. Izzvani stik in celo komuniciranje z umrlimi je razmeroma nedaven pojav. To je nekaj drugega kot stik in komuniciranje s pomočjo jasnovidnega medija, saj je sprožitev pojava odvisna od tega, ali se v samih doživljajočih osebah ustvari ustrezno stanje zavesti. Ko je to stanje doseženo, lahko osebe samostojno komunicirajo z umrlimi.
Psihoterapevt Allan Botkin, vodja Centra za žalovanje in travmatične izgube ljubljenih oseb v mestu Libertyville v ameriški zvezni državi Illinois, je zatrdil, da je skupaj s sodelavci uspešno sprožil posmrtno komunikacijo pri skoraj tri tisoč klientih.
Po Botkinovih besedah je tovrstno komunikacijo mogoče sprožiti pri 98 odstotkih ljudi, ki jo poskusijo vzpostaviti. Običajno pride do stika že med prvo seanso. Pri tem ne igra nobene vloge, kaj je ta človek prej verjel, pa tudi ne, ali je bil vernik, agnostik ali ateist. Niti osebno razmerje s pokojnikom ni pogoj za vzpostavitev stika. Nekdanji vojak lahko vzpostavi stik s sovražnim vojakom, ki ga je ubil v bitki, čeprav ga sploh ni poznal.
Pri tem sploh ni potrebe, da bi psihoterapevt usmerjal klienta. Zadošča že, da v njem vzpostavi potrebno spremenjeno stanje zavesti. Potem zasliši pacienta opisovati komunikacijo z umrlo osebo, ki jo je poznal in za katero žaluje; sliši ga odločno trditi, da je ponovna vzpostavitev stika resnična. Opazi tudi, da pacient neha žalovati in namesto tega občuti olajšanje ter vznesenost…
