Vse kar se v tem trenutku dogaja v zunanji resničnosti naše države je edinstvena priložnost, da spremenimo sebe in kako gledamo na svet.
Spoštovane prijateljice, spoštovani prijatelji!
»Dolga leta, pravzaprav od nastanka življenja naprej, smo se učili o sebi in prenašali svoje izkušnje iz generacije v generacijo. Stara mama je učila mamo, kako se čustvuje, praded deda… In čustveni naboj se ni prenašal in odtiskoval samo v naša telesa, temveč se je vtisnil tudi v pokrajino, ki nam ga skozi svoj obstoj vrača. Podpira nas z energijo preteklosti, da se skozi njo učimo o sebi in da lažje vidimo kdo in kaj smo.«
Dolga leta smo živeli v suženjstvu, v podrejeni vlogi in čustva nevrednosti, manjvrednosti, podložnosti ipd. so se zelo vtisnila ne samo v nas, v našo lastno prisotnost, kot človeških bitij, temveč tudi v prisotnost same pokrajine. Vendar pa sama pokrajina, ko je čas, sama razgradi te zastale energije in čustva in tudi jih je. In sedaj ne podpira več naših teles od zunaj, naše zaznave sveta s tem kar je bilo zelo globoko vtisnjeno vanjo. Kar pa je ostalo, pa so ostale energije znotraj nas samih, tako čustva, kot misli in občutja.
Očitno je končno napočil čas, da se te dolgoletne tradicije, ki jih nosimo znotraj sebe, svojega čustvovanja in dojemanja sveta, kot okrutnega, kot tistega, ki sam postavlja pravila ipd. končno prišle tako daleč, da je preboj resnice začel prinašati omamno svežino, ki je začela opajati mnogo posameznikov in jim govoriti, da obstaja poleg poti, ki so jim jo začrtali drugi tudi pot, ki si jo lahko začrtajo tudi sami. In prav je tako. Dolga tisočletja smo bili podložniki, hlapci, tisti, ki so samo izvrševali navodila in zaradi tega so vsi postopki in nagnjenja kako biti sami svoj gospodar malo poniknila v pozabo, zato nas je morda v preteklosti bilo malo strah in smo se bolj zanašali na vodstvo drugih. To je tudi razlog, da ne vemo točno kako in kaj, vemo le, da si želimo spremembo. Bravo Slovenija.
Kar smo vedno počeli v preteklosti, ko smo želeli, je bilo, da smo se uprli in zahtevali svojo pravico. To smo počeli bodisi nasilno, bodisi nenasilno, a čustva, ki smo jih gojili znotraj svojih teles ob protestih so pa bila vse prej kot prijazna. Kako tudi naj bi, če pa smo se naučili takšnega načina od in iz preteklosti. Vendar je dobro ne pozabiti, da ko imamo kakršna koli drugačna čustva, kot so prijaznost, ljubezen, sočutje ipd., da jih še vedno imamo v svojem telesu.
Zakaj to govorim? Čustva, ki jih izražamo se najprej čutijo v našem telesu, ker jih je ustvarila naša osebnost in ker se tam najprej občutijo, smo najprej mi tisti, ki smo deležni njihovih učinkov. Jeza, ki jo izražamo gre najprej v naša jetra. Sicer pa Slovenci vemo o tem povedati zelo dosti. Kolikokrat vemo svojo jezo pospremiti z: kako mi greš na jetra! In res je tako. Jeza se skladišči v jetrih. Pa ne samo to, jeza, ki je tam shranjena ne samo, da vpliva na naš izraz v »resničnem« življenju, temveč neposredno vpliva na naše zdravje. Zaradi nje lahko dobimo cirozo, povečanje raznih substanc v jetrih, ki jih sprožijo agresivna čustva v nas, ki vplivajo na žleze z notranjim izločanjem…
Miren protest je torej miren protest tako na zunaj, kot na znotraj. To o čem govorim je mnogim od bralcev popolnoma novi koncept, a na takšen način se prenašajo čustva v našo fiziologijo (telesa, celice, tkiva). Vsak od nas je že zaradi nenadnega izbruha katerega čustva utrpel, da je nek del telesa zabolel, se zakrčil, skrčil, smo dobili potne roke, čelo, mogoče celo rahlo vročino…
Ob vsakem dejanju, akciji ali reakciji je dobro ne pozabiti, da vse od naštetega vpliva najprej na nas same. Zakaj mislite, da je čustveni nivo družbe tam kjer pač je in je v nekaterih drugih državah bolj odprt, vesel, živahen. No… Gre se za generacije in generacije tlačenja lastnih čustev in njihovega zamenjevanje za nekaj drugega, nekaj kar niso naša lastna čustva. Po domače povedano, če zamenjaš čustvo, ki ga želiš čutiti v svojem telesu z nekim čustvom, za katerega želijo drugi, da ga čutiš, si se po domače povedano….. posilil.
Ob tej spremembi, ki se odvija v Sloveniji je dobro premisliti, kajti ta sprememba ne omogoča samo spremembe na zunaj, temveč tudi spremembo na znotraj, torej generacije in generacije čustev, ki so se nabirala, ker niso bila na primeren način izražena. Če zares želimo spremembo ni dobro zadrževati tega, kar je znotraj nas, ni pa tudi dobro iti preko tega, kar čutimo kar je za nas v redu, da izrazimo. Samo ponavljati neka dejanja ali govoriti besede za drugimi ker jih pač drugi skandirajo ne bo prineslo nič kaj dobrega za nas same. Prej bomo sami sebe spet posilili z izražanjem zaradi tega, ker mislimo, da drugi mislijo, da je tako prav z nekim drugim izrazom, ki najverjetneje niti ne bo vseboval čustev, ki bi jih dejansko želeli izraziti ob tem dogajanju.
A ne glede na vse pa ni slabo pozabiti, da karkoli že izrazimo, da se to najprej odrazi in čuti v našem telesu in v njem tudi definitivno pusti posledice, kajti to, koliko se oni drugi sekira zaradi naših besed, tega pa ne vemo in v končni fazi sploh ni važno kako se počuti oni drugi. Ob vsem dogajanju je najpomembneje kako se počutimo mi sami, kajti sami si ustvarjamo svoje življenje na svoj lasten način, sami smo kreatorji svojega življenja.
