Zadnje čase kar veliko svojih misli in energije posvečam svojemu trenutnemu izzivu in sicer primerjanja z drugimi. S tem sem se že ukvarjala pred leti in bila prepričana, da je ta lekcija zame zaključena, da sem jo osvojila in sem ozdravljena nenehnega primerjanja sebe z drugimi. No pa sem se zmotila.
Poznate to? Je to izziv tudi za vas?
Bolj, ko živim sebe, svoje sanje, svoje poslanstvo… več izzivov se mi pojavlja, moji »demončki« se plazijo iz vseh lukenj, da me opozarjajo na moje temne lise, šibke točke, točke rasti. Včasih sem že kar utrujena od vsega tega in se sprašujem kdaj bo konec, a istočasno vem, da se temu ne morem in tudi nočem izogniti, ker vem, da je to pot do sebe.
In ta pot, saj veste, ni vedno z rožicami posejana. Največkrat je pot potresena s čudovitimi vrtnicami, ki jih vsi tako občudujemo in ljubimo in pozabljamo, da imajo vrtnice tudi trnje in težko jo je prijeti ne, da se zbodemo. Kaj šele hoditi po taki poti. Biti moramo previdni, prizanesljivi do sebe, potrpežljivi, ljubeči, sprejemajoči …. in istočasno uživati v pogledu, vonju in lepoti z vrtnicami posejane poti/življenja.
In tako je tudi s primerjanjem z drugimi. Meni se zdi prav, da se spogledujemo s slavnimi, uspešnimi, bogatimi, lepimi… lahko so nam zgled, motivacija… in istočasno je najbolj pomembno, da ostajamo zvesti sebi, da delamo svoje korake in hodimo po svojih stopinjah. Samo tako bomo lahko dodali nov, svoj, edinstven kamenček v mozaik ustvarjanja lepšega, boljšega sveta za vse nas.
Je lepe misli, strinjam se (no saj sem jih sama zapisala :)), dokler ne pride do tistega občutka, uf zavisti. Ta trenutek (dobesedno) sem si prvič priznala, da je to zavist; jaz sem bila pa sveto prepričana, da to ni del mene. Kakšna močna beseda (zame, s tako negativnim predznakom), kar stisnilo me je v želodcu. In to imam v sebi tudi jaz??? Včasih se zdi, da mi tudi vsa znanja sveta ne pomagajo. Vem in predavam na svojih treningih o Virginiji Satir, ki pravi, da imamo vse občutke v sebi (tiste, ki si jih želimo in tiste, ki bi jih najraje zanikali). Ona pravi, da istočasno, ko se v nas rodi/vtisne na primer občutek sočutja, sprejemanja, se v nas vtisne tudi občutek na primer zavisti. In samo vprašanje časa in okoliščin je, kdaj bo ta občutek prišel na površje. Verjetno ste že doživeli, da ste bili šokirani nad neko reakcijo, vedenjem, izjavo nekoga, kar od njega nebi nikoli pričakovali. No, to je to.
Občutek slabosti v želodcu, destruktivne misli me spomnijo, da sem zapadla v energijo/vibracijo primerjanja, ki me vleče navzdol in mi jemlje moč. Ta energija v meni samo še poglablja moje občutke, da nisem vredna, da ne znam, da so drugi boljši… Slišim lahko tudi glasove svojih staršev, kako mi govorijo »poglej Tatjano, kako ona zna, kako je ona pridna, kako jo imajo vsi radi… ne pa ti«. In padam še globlje. Kar lezem sama vase. Postanem žrtev.
In kaj sedaj?
Takrat mi najbolj pomaga zaupanje! Zaupanje vase, v svoje moči, potenciale, vire, sposobnosti, znanja, izkušnje… in zaupanje v življenje. Življenje nas je na ta svet poslalo z določenim namenom, da dajemo, da živimo svojo enkratnost, sebe, da lahko s tem kar smo blagodejno vplivamo na ta svet, na življenja drugih, da skupaj ustvarjamo lepši svet za vse nas. In ne da se primerjamo in tekmujemo z drugimi. Ali ni logično, da nas življenje tudi popolnoma podpira, ko živimo sebe?
In kaj je zaupanje?
Zaupanje pomeni biti v tem trenutku. Samo ta trenutek je naša realnost; samo ta trenutek je edino tisto kar res imamo. Ko smo v tem trenutku ni skrbi, ni strahov… je samo mir, svoboda, povezanost, kreativnost….
Zato, osredotočimo se nase, na svoj dih, svoje telo. Zaznavajmo svoje misli in ko nam blodijo nekje po preteklosti ali si zamišljajo kako so drugi boljši, lepši, bolj uspešni…, jih vedno znova osredotočajmo nazaj vase, v dih, v občutenje telesa. Ko res čutimo, ni prostora za misli, je le občutek, mir. Dovolimo si, jaz rečem temu, »luksuz« – lukzus biti tukaj in zdaj, ko je vse mogoče, ko smo polni energije, entuziazma, moči…. ljubezni.
