Prisluhni

Stvar, ki jo res rada počnem, je pisanje. Čeprav semkaj že dolgo dolgo nisem nič napisala…

Vzela sem si čas zase, imela sem pavzo. Veliko življenjskih sprememb (selitev, služba, odraslost,…) se mi je zgodilo in pa tudi ogromno sem delala. Nisem hotela pisati kar o čemer koli, ampak samo o tem, kar tudi sama živim in počnem. To je moje vodilo. Čeprav se potem dostikrat ujamem v tem, da sama ne upoštevam svojih nasvetov, ki jih dobrodušno dam svojim prijateljem. 😉

V tem času sem ugotovila ogromno stvari…

OGLAS

… Mogoče prva je ta, da se moram poslušati. Nihče ne ve bolje, kaj je dobro zame. Intuicija se ne moti nikoli in raste s tem, ko ji dam veljavo, jo vzamem resno in ji prisluhnem. In kadar ji ne, sem nesrečna, ker bi se marsičemu neprijetnemu lahko izognila. Seveda ni nič narobe globalno, če se ne poslušam, ker iz tega nastane izkušnja, ampak…

… Vse, kar počnem, je pomembno, da res rada počnem z vsem srcem. Na silo ne gre nič. Ne konča se dobro. Iz takih služb sem kaj hitro odšla.

… Pazim, kaj si želim, ker se mi skoraj vsaka misel, želja, strah zelo hitro uresniči. Še posebej če čisto iz srca prosim zanjo. Bog mi jo uresniči v zelo kratkem času. Ena bolj strašljivih izkušenj je ta, da ker sem si tako zelo želela imeti ob sebi osebo, ki je že prestopila zemeljsko življenje, sem jo nevede zadrževala ob sebi in to kar v svoji auri. Zahvaljujoč strokovni pomoči je bilo vse vredu, saj sem čutila, da nisem čisto “taprava”. To mi je dalo misliti, da je res vse mogoče. Ni meja našim željam…

… Biti si zvesta. Tudi če je zato ob meni vedno manj ljudi. Ljudje pridejo, gredo. Pravi ostanejo. Pomembno pa je, da ostaneš vedno ti. Ko se enkrat več ne prepoznaš, se boš še imel rad? Na svet smo prišli z različnimi nameni, razlogi, nalogami… Trdno verjamem, da je ena naloga tudi ta, da vzljubimo in ljubimo svoje bitje, takšno kot je. Nismo popolni. Ne telesno, še zlasti pa ne pshično, umsko, karakterno, ampak to je normalno. Če bi bili, ne bi bilo smiselno še priti dol na Zemljo.

…Ko mi ni šlo, ko so me že morile misli o neuspehu in sem že videla vse črno, so me preplavile čisto posebne energije, ki so mi dale vedeti, da nisem sama. Da se ne rabim bati. In še zdaleč ne trepetati. Svet se konstantno (mogoče nenalašč) trudi nam zbiti moralo, upanje, veselje, dobre misli. Vsi govorijo in ponavljajo v nedogled o recesiji, slabih časih, neplačnikih itd. In o tujini, kako da je tam boljše ipd. Ampak, to vse je v primerjavi z močjo energije, ki nas je ustvarila, nepomembno. Samo zaupati je treba. Zaupanje pa je podobno kot potrpljenje. Oba sta ena izmed višjih standardov, ki jih lahko človek osvoji. In nikakor ne gre brez truda. Ampak posebne vrste truda. Trud v smislu ne obremenjevanja. Spustiti je potrebno slabe misli, tistega črnega volka, ki nam govori samo in izključno samo slabe stvari. Ki nas spravlja s stres.

…Naučila sem se, da ljubezen pride sama. Brez siljenja. Čakanja. Izsiljevanja. Pride nepričakovano. Ko zares uživaš sam s sabo. Ko ne ”rabiš” nikogar. Nikogar zares ne potrebuješ, ampak tu gre pa za res posebno zvrst le-tega.

…Ugotovila sem, da se je včasih treba preprosto predati. Plani ponavadi niso uresničljivi. Ne časovno, ne količinsko…

…Ne sledim nikomur. Nihče mi ni idol. Ne da ne spoštujem ljudi, ampak, ker se cenim, razmišljam s svojo glavo. Če ima kdo kaj koristnega za povedati, prisluhnem, ampak vzamem samo tisto od njega, kar čutim, da mi bo koristilo. Nisem slep vernik. Prej ravno obratno. Kritičen poslušalec.

Sledim svoji poti. Kamorkoli me bo odnesla. Tudi če je neuhojena, cik-cakasta, nevarna, v klanec, gre drugam kot poti drugih… Je moja in rada jo imam.

Lepo vas pozdravljam vse! <3