Heh, tole je malo čuden naslov kajne? Iztočnico in kost mi je vrgla simpatična, razgledana in lepa dama, doma bolj na vzhodu Slovenije, ki je stara trideset let, pa nima še družine in otrok. Pove mi malce ogorčena, da jo kar naprej vsi sosedje, žlahta in ostali sprašujejo, kdaj se misli poročiti in seveda kdaj bodo otroci, saj da je to poglavitna naloga vsake prave ženske, še povejo.
Pa mi je dalo misliti, da je v tem nekaj zrnc soli. Namreč, kdo lahko sodi in obsoja? Kje piše in zakaj bi tako moralo biti, da ženska, ki nima pri tridesetih otrok in seveda moža, ni čisto v redu? Razumem, da je v manjših krajih še vedno tradicija in se šteje pod »normalno«, da se dekle poroči v beli obleki s čipko, da ima ohcet 100 in več povabljenih, seveda brez potrditve pred Bogom ne gre in pričakuje se, da bosta zakonca kmalu povila dojenčka. S tem sploh ni nič narobe, kvečjemu obratno.
Kar pa mi ne diši pri zgoraj opisanem primeru moje prijateljice, je dejstvo, da se v takšnih krajih, kjer se skoraj vsi poznajo med seboj, stigmatizira nekoga, ki živi svoje življenje, in da mora prenašati namige in odkrite provokacije v stilu: nekaj mora biti s tabo narobe, da še nisi poročena, kje so šele otroci.
Statistično gledano, se starost žensk pri nas, ki prvič rodijo, premika v sredino tridesetih let starosti. Na prvem mestu so izobrazba, kariera, pravi izvoljenec ali izvoljenka (ali pa tudi ne), šele nato odločitve o uradni potrditvi zveze in realizacija želje po otrocih. Zakaj torej postrani gledati mlade ženske, ki živijo svoje življenje, ki pač ni čisto po kalupu tradicije in navad.
Pri tem se običajno nihče ne vpraša, da takšno življenje kot ga živi naša mlada in privlačna dama niti ni njena izbira. Pa se zamislite nad dejstvom, da pravih moških starih med tridesetim in recimo petintridesetim letom v manjših krajih niti ni več na razpolago, ker so pritiski okolice veliki in se dokaj hitro poročijo. Sploh pa je treba vzeti v zakup, da smo ženske vedno bolj izbirčne in zahtevne, tako da se izbira kandidatov za partnerja zelo zoži. Morebiti je v urbanih središčih taka dilema nekoliko drugačna vseeno pa ostaja dejstvo, da četudi ženska želi najti ustreznega partnerja, le-tega ni nikjer.
Kaj ji pa ostane? Ali da spusti svoja merila in se veže za nekoga, ki ji niti ni po godu, v katerega ni zaljubljena, mogoče je celo nekaj kemije, a se s tem izogne posmehovanju okolja, da nekaj ni z njo v redu? Ali pa išče tako dolgo, dokler ne najde »tistega pravega«? Ali pa naj koraka skozi življenje neobremenjena s tem, kaj si misli okolica, saj sama ve, kaj si želi, s kom želi biti in kako si bo ukrojila partnersko življenje.
Dejstvo je, da večina izhaja pri izražanju mnenja iz samih sebe, zato težko sprejmejo drugačnost. No, saj to se je lepo pokazalo pri na žalost propadlem družinskem zakoniku, ko je en pol občestva dosegel, da ostane edina zveličavna njihova, bomo rekli ideologija. Pri tem jih ne zanima, koliko škode so naredili mnogim drugim sodržavljanom, poglavitno je, da so sami pokazali svojo majhnost v glavah in nerazgledanosti.
No, podobno se godi mladim ženskam, ki si upajo živeti po svoje, ki sicer iščejo primernega očeta svojih otrok in življenjskega sopotnika, a če ga ne najdejo, tudi ni konec sveta. Svojo pot modificirajo glede na trenutne okoliščine in mogoče preusmerijo pozornost na kakšne druge cilje.
Vsekakor bi vas nagovorila, da ne sodite drugih ljudi po sebi, ne bodite razsodnik situacij, za katere se vam niti ne sanja, kaj vse nosijo v ozadju ali zgodovini. Začnite sprejemati z odprtim srcem, brez predsodkov in nizkih strasti. Za vse nas, ki živimo v tem omejenem okolju, bomo tako lažje dihali svež in svoboden zrak, brez hinavskih in povešenih pogledov. Zmorete?
