Priveži me na stol

OGLAS

Ne, ni govora o kakšnem nadrealističnem filmu Pedra Almodovarja ali o kakšni obliki SM prakse. Gre za pogosto izjavo različnih moških, ki po ločitvi obiščejo Svetovalnico in potožijo kako hudo jim je, ker so izgubili ženo in se je družina razbila.

Sedim danes na čaju s prijateljico, ki je včasih ne vidim po celo leto, saj živi na različnih koncih sveta pa mi pove, da je pred kratkim povedala svojemu partnerju, da ne zmore več biti z njim. Ji je rekel, da – zakaj ga pa ni privezala na stol, sem dopolnila njen stavek. Me debelo pogleda, da kako vem, kaj ji je rekel pa ji mirno povem, da je to očitno nekakšna prispodoba nekaterih moških, ko priznajo, da svoje partnerke vsa leta poprej, pred razhodom, niso slišali, kaj jih je prosila, moledovala, iskala pozornost in nasmeh, pa je bilo vse drugega bolj pomembno, kot njena želja ali prošnja po več pogovora, slišanja, razumevanja.

Ja, pogosto slišim stavek, da zakaj me ni privezala na stol, mi usta prelepila, da ne bi mogel karkoli govoriti in bi jo lahko samo poslušal, pa četudi bi tako sedel dan ali dva. Sedaj sem pripravljen vse slišati, kar prej nisem. In ker je nisem slišal, se je naveličala kar naprej mi dopovedovati, da me pogreša, da si me želi videti doma malce prej, da si želi, da grem tudi jaz kdaj po otroka v vrtec ali z njim naredim kakšno nalogo. Da me je moledovala, da sina peljem na zdravstveni pregled ali da grem z njim igrat košarko na bližnje igrišče. Nič od tega nisem storil in sem imel mnogo izgovorov, zakaj ne utegnem, ne morem ali pa je enostavno niti slišal nisem. Kot da je govorila v nekem tujem jeziku, ki ga niti malo ne razumem. In sedaj se kesam in razmišljam, kaj naj naredim, da jo dobim nazaj.

OGLAS

Ne, to zgoraj niso moje besede. Je povzetek misli moških, ki so svoj prihod v Svetovalnico začeli s stavkom, ki je naslov današnjega razmišljanja. Sedaj so prepričani, ko jih srce boli in se osamljeni soočajo z izgubo, da bi svojo ženo slišali, da bi se drugače odločali, a kaj ko je danes za to prepozno. Zato tudi pišem ta spoznanja, za vas dragi moški, da se pravočasno izognete zankam in stranpotem in da še pravočasno s stališča svoje partnerske polovice komunicirate in poslušate. Seveda ima tudi partnerka nalogo, da transparentno in jasno sporoča kaj si želi in potrebuje.

No, danes sem pač osredotočena na moški del populacije, ko malokdo pomisli, kako močno čustvujejo tudi moški in kako so zmedeni v stiku s svojimi čustvenimi bolečinami, ko pride do izgube ljubezenske zveze. Boli jih telo, srce razbija, žalost jih preveva do vsakega vlakna in težko si priznajo, da so tudi sami soudeleženi v tem čustvenem fiasku. Moškim v tako močni žalosti ob izgubi družine vedno položim na srce, da naj jokajo, ko jim je hudo, kajti žalost se mora izjokati. In s tem, dragi moški, ni nič narobe.

Opažam, da ste moški močno čustveni, a žal včasih tako oddaljeni in nepovezani s svojim globljim čustvenim dogajanjem. Predvsem občutite jezo in bes, kako da je lahko vse razdrla in šla, šele v drugi fazi, ko povem nekajkrat, da ste tudi sami sokrivi za takšen rezultat v polovičnem deležu, se umirite. No, šele tukaj je možnost občutiti celo paleto močnih čustev bolečine, žalosti, razočaranja nad sabo, zmedenosti, obupa. In s tem ni nič narobe! Saj je vsakdo od nas krvav pod kožo in ima pravico do žalovanja nad izgubo. Pomembno je, kaj se iz te bolečine nato naučimo!

Da ne bi prišlo ponovno do želje, da ga draga priveže na stol in mu dopoveduje, kaj si od njega želi, se moški opogumite, stopite do svoje lepotice, objemite jo in ji zašepetajte, da se želite z njo postarati in da se boste res potrudili, da jo slišite, ne zgolj z ušesi, temveč tudi z možgani in srčkom. Bo šlo?