Projiciranje je zelo starodavna praksa. Pomeni pa tole..
Ena stran pošilja drugi predstave o tem, kdo ona je.
In to učinkuje na mnoge načine, kajti bolj je oseba, ki projicira povezana s svojo notranjo lučjo, lahko z veliko večjo preciznostjo pošlje v drugega tisto, česar on ne želi.
Dandanes je veliki trend kreiranja skozi čustva. Zakon privlačnosti, pa to.
A ob tem se pozablja, da je tudi kreiranje it čustev neke vrste pritisk na druge, da se uklonijo tistemu, ki kreira, da bo on na koncu dobi to, kar kreira.
V tem vesolju transakcij, dvojnosti ni nikoli nič zastonj. Vedno se nekaj plača, ko to privlačiš, in če tudi to počneš na subtilni ravni, ne samo z besedami.
Z besedami, mislimi niti ni tako velik problem, če človek, ki projicira navzven svojo željo, ne vpliva na druge.
A globlje gremo v svoji kreaciji, globlje vplivamo na to, kar se naj naredi v svetu dvojnosti, v svetu, kjer so transakcije neizbežne.
V svetu dvojnosti vse bazira na daj-dam? In če si nekdo želi nekaj nekje, je to lahko prisila za nekoga, da se mora gibati v smeri, ki mu jo drugi črtajo.
Ljudje smo vibracijska bitja, vsa je to naše telo, čustva, misli, občutki. Ne pa mi sami.
Mi sami smo nekaj drugega. Smo prvoosebenjska izkušnja stvarstva, v kateri se vibracije pojavljajo.
Vsi jih lahko izkušamo. In če smo pozorni, so nekje izven nas.
Ljubezen čutimo v glavi, v srcu, nogah ipd. Tudi radost. Ali pa karkoli drugega. Misli, občutke, ideje ipd.
In ker nimamo pojma, kaj je nekdo v svoji prvoosebenjski izkušnjo oz. kako on sam izkuša sebe, ni svoj svet, kar je btw. njegova lastna izkušnja, kjer drugih ni, ne moremo vedeti, kaj so on želi zase.
Kar se pa dogaja, in to zelo pospešeno, pa je to, da se ljudje večino časa osredotočamo na čustva, misli, občutke, spomine in tem pravimo jaz oz. mi. Ampak mi nismo to, kar doživljamo.
In takrat se zgodi…
Bolj se namreč poistovečamo s čustvi, občutki, idejami ipd., bolj postajamo le-te. Oziroma z drugimi besedami sledimo temu, kar nam le-te kažejo, in potem je naša izkušnja enaka temu, kar nam kažejo le-te.
To je eden in edini razlog, da smo mi čustva, občutki, ideje, kljub temu, da nismo. Poistovečanje. In pri projiciranje pride zlahka do tega, da zamenjamo svoja čustva za čustva nekoga drugega, svoje misli, občutke, ideje za te iste nekoga drugega.
Če torej mislimo, da smo čustva, nam je na neki ravni vseeno čigavo je kas. Važno, da je. In važno je, da je takšno kot si to želimo mi.
Vse kar čutimo v sebi kot čustvo, je potem magnet.
In potem gremo tja. A težava je, da se ne zavedamo, da se odzivamo na čustva, ne na to, kar smo mi v prvi osebi.
Mi v prvi osebi smo čisti obstoj, Jaz, Jaz sem. In ko se pomešamo s čustvi, občutki, idejami, no, potem smo privlak, ki nam ga le-te predstavljajo. Gremo tja.
Želite biti vi vi?
Potem ne podlegajte tem, ki se učijo projicirati. Kajti projekcija čustev ni nič manj ranjujoča, kot projekcija misli. Le da so misli bolj neposredne, čustva pa zelo zavajajoča.
To je še posebej očitno v svetu, kjer sledimo nekaj, kar se dobro čuti, ne glede na to, če je to dobro naše ali od nekoga drugega.
Je pa to zelo pomembno, saj če čutimo dobro drugeg, je to njegovo dobro, kar pa ne pomeni, da je to dobro za nas. Še posebej če sledimo energiji, čustvom, in ob tem ne upoštevamo ,da smo mi nekaj, kar to opazuje, se jih zaveda.
Vedno, ko sledimo čustvom in energiji, in ne preverimo, če je to usklajeno s tem, kar smo mi oz. kam si želimo mi, gremo na slepo. To, da se čuti dobro še ne pomeni, da je do nekaj za nas.
Je pa res, da se čuti dobro.
Zgodba, k ivam jo prodajajo prodajalci Zakona privlačnosti ni vedno takšna kot se zdi. Ni vse kar se sveti zlato.
