“Prosim, ne ubij me!”

Pa kar začnimo z novim sklopom člankov Prevetritev družinskih vzorcev. Podajala vam bom konkretne (anonimne) primere čiščenja družinskih vzorcev mojih klientov po metodi Soulwork.

Recimo, da je moji klientki ime Ana, stara je 35 let in že 4 leta živi s svojim partnerjem (neporočena, brez otrok). Na nekem seminarju, kamor sta šla s partnerjem skupaj, se je zaljubila v starejšega moškega, tako da je v njej nastal konflikt: želi si oba moška, ampak se boji sprememb in posledic, ki bi jih avantura lahko prinesla! S partnerjem bi rada ostala, ker ga že pozna in ve, kaj lahko pričakuje, starejšo simpatijo pa bi imela samo nekaj kratkih trenutkov, ker je to razburljivo, z njim se počuti, da je posebna in »one of a kind«, počuti se izbrano in cenjeno. Sedaj pa poglejmo ozadje te zgodbe oziroma kaj se dogaja na nezavedni ravni.

Od lastnega partnerja najbolj pogreša pozornost, ki ji jo starejša simpatija sigurno daje na poseben, svež način. Ana občuti v lastnem partnerstvu krivico, ker ona vlaga veliko več volje in energije v odnos, v zameno pa ne dobiva nič. Zato je utrujena, žalostna in jezna. Počuti se popolnoma nemočno, ker ne ve, kaj storiti. Ko sem jo vprašala, s kom je v preteklosti imela takšen odnos, je odgovorila – z očetom! Vedno se je trudila za njegovo pozornost in dajala vse od sebe, ampak kaj, ko oče ni bil prisoten! Ves njen vložen trud in energija so bili zaman – od očeta v zameno ni dobila nič.

OGLAS

Moj komentar: Ana se tako od otroštva vrti v istem začaranem krogu. Vsi njeni partnerji, ki jih je imela, so igrali to vlogo pasivnega »očeta«, saj je bilo to edino, kar je poznala in ji je nezavedno prinašalo tisti domač občutek poznanega okolja, kjer je točno vedela, kakšno vlogo igrati. Ja, v tem okolju se je res odlično znašla! In ne samo to – tisti starejši moški je bil pravzaprav očetovih let, kar pomeni, da si je nezavedno našla zamenjavo očetove starosti, ki ji daje pozornost.

Gremo nazaj k Ani. Tisti del nje, ki je najbolj prizadet, pravi, je njeno srce. Ker Ana ni želela občutiti teh občutkov žalosti, jeze in nemoči, jih je že od otroštva potiskala stran od sebe in jih ignorirala. Sedaj pa njeno srce kriči: »Prosim, ne ubij me!«, saj je s potiskanjem čustev pravzaprav želela izključiti svoje srce in ga utišati, da ne bi čutila bolečine. V otroštvu se je namreč naučila, da bo prizadeta, če bo odprla svoje srce in njen podzavestni obrambni mehanizem ga je pričel ubijati, ker to preveč boli. Del nje pa si je tudi želel maščevanja za krivico, ki se ji je zgodila. Da bi še naprej lahko živela to svojo »domačo« realnost iz otroštva, je seveda morala dobiti partnerja, ki bo enak ali podoben očetu. Zaradi tega privlaka imamo vedno možnost preseči družinski vzorec, ali pa utoniti v negativni zanki.

Ko sva s Soulworkom razrešili to čustveno pentljo iz otroštva in pozdravili srčka, je bilo novo sporočilo srca: »Življenje je prekratko, da bi ga tratila z maščevanjem, odpri oči za ljubezen!«.