Plemenska moč
Ne glede na to ali so družinska prepričanja resnična ali ne, vsakdo od njih usmeri precej naše energije v dejanje ustvarjanja. Vsa prepričanja in dejanja imajo neposredne posledice. Ko si delimo vzorce prepričanja s skupinami ljudi, sodelujemo v energiji in fizičnih dogodkih, ki jih ustvarjajo te skupine. To je ustvarjalni, simbolni izraz svete resnice Vse je eno. Ko podpremo kandidata, ki se poteguje za določen položaj in nato zmaga, imamo občutek, da smo k temu pripomogli s svojo energijo in fizično podporo; poleg tega se nam zdi, da ta oseba zastopa nase interese – z vsem tem pa izkusimo moč sloge, ki jo ima resnica Vse je eno.
Carl G. Jung je nekoč dejal, da je skupinski um »najnižja« oblika zavesti, ker posamezniki, ki sodelujejo pri negativni skupinski dejavnosti, redko, da sploh, prevzamejo odgovornost za svojo vlogo in dejanja. To je mračna stran resnice Vse je eno. Pravzaprav nenapisan plemenski zakon določa, da so odgovorni vodje, in ne njihovi privrženci. Klasičen primer omejenosti plemenske odgovornosti so nürnberški procesi po drugi svetovni vojni.
Večina obtoženih nacistov, ki so jim sodili zaradi načrtovanja in izvajanja genocida enajstih milijonov ljudi (od tega šest milijonov Judov in pet milijonov drugih), je izjavila, da so »samo ubogali ukaze«. Nedvomno so bili takrat ponosni, ker so lahko izpolnili svojo plemensko dolžnost, vendar na sojenjih nikakor niso mogli sprejeti posledic svojih dejanj.
Če pomislimo, kako močna so enotna prepričanja – pravilna ali napačna – vidimo, da je plemenu težko nasprotovati. Naučeni smo, da sprejemamo odločitve, ki jih pleme odobrava; da prevzamemo družbeno sprejemljivo vedenje, način oblačenja in stališča. Takšno prilagajanje simbolno ponazarja združitev moči volje posameznika in skupine. Ko smo v skupini ljudi ali družini, v kateri nam je duhovno, čustveno in telesno udobno, je to zelo močan občutek. Taksna vez nam okrepi samozavest in energijo osebne ter ustvarjalne moči – to pa traja, dokler so naše odločitve v skladu s skupinskimi. Združujemo se zato, da ustvarjamo.
Obenem pa od rojstva nenehno hrepenimo po tem, da bi raziskovali svoje ustvarjalne zmožnosti in razvijali svojo moč in vpliv. Ta želja je vzgib, ki nas žene, da bi postali zavestni. Univerzalno človeško potovanje pomeni, da se zavemo svoje moči in tega, kako jo lahko uporabljamo. Bistvo tega potovanja pa je, da se zavemo odgovornosti, ki je neločljivo povezana z močjo izbire.
Izredno zahtevno, pogosto pa tudi zelo boleče je ovrednotiti osebna prepričanja in se odreči tistim, ki ne podpirajo več našega razvoja. Življenje je spremenljivo, zunanje in notranje spremembe pa so stalnica. Ko se notranje spremenimo, nekatere vzorce prepričanj prerastemo, druge pa okrepimo.
Prvi vzorci prepričanj, ki jim nasprotujemo, so plemenski, saj se duhovno razvijamo v skladu s strukturo energijskega sistema; ideje začnemo zavračati od spodaj navzgor, od najzgodnejših in najbolj temeljnih.
Naša duhovna in biološka potreba je, da vrednotimo svoja prepričanja. Nove ideje so nujne za razcvet fizičnega telesa, uma in duha. Nekatera plemena se na primer skoraj ne zavedajo, kako pomembni sta telesna vadba in zdrava prehrana, dokler eden od družinskih članov ne zboli. Takrat mu zdravniki morda predpišejo nov telovadni program in ustreznejšo prehrano.
Tako tudi um in telo drugih družinskih članov spoznata popolnoma novo resničnost. Ugotovijo, da morajo zase skrbeti bolj odgovorno in ozaveščeno ter se na primer naučiti ceniti zdravilno moč hrane in gibanja.
S simbolnega vidika nam življenjske krize sporočajo, da se moramo osvoboditi prepričanj, ki ne spodbujajo več našega razvoja. Ta obdobja, ko se moramo odločiti, ali se bomo spremenili ali pa obtičali na mestu, prinašajo največje izzive. Na vsakem novem razpotju vstopamo v nov cikel sprememb – pa naj se odločimo za nov program zdravljenja ali pa drugačno duhovno prakso. Spremembe pa neizogibno pomenijo, da bomo zapuščali znane ljudi in kraje ter napredovali na novo stopnjo življenja.
Marsikdo, ki ga spoznam na svojih delavnicah, je ujet med dvema svetovoma: starim, ki ga mora zapustiti, in novim, v katerega se boji vstopiti.
Zamisel, da bi postali bolj »zavestni«, nas privlači, a tudi straši, saj bi tako morali prevzeti odgovornost zase – pa tudi za svoje zdravje, kariero, stališča in misli. Že ko sprejmemo osebno odgovornost na enem področju življenja, se ne moremo nikoli več izgovoriti na plemensko miselnost«. V plemenski zavesti osebna odgovornost ni natančno opredeljena, zato se v plemenu veliko lažje izognemo posledicam osebnih odločitev. Plemenska odgovornost obsega predvsem fizična področja življenja, kar pomeni, da smo kot posamezniki odgovorni za svoja denarna sredstva, družbena vprašanja, odnose in dejavnosti. Pleme od svojih pripadnikov ne zahteva, naj prevzame odgovornost za stališča, ki so jih podedovali.
Glede na plemensko miselnost je sprejemljivo, da opravičujemo svoje predsodke, češ da »vsi v moji družini mislijo enako«. Izredno težko se je odreči udobju, ki ga ponujajo taki odgovori; samo pomislite, kolikokrat ste si rekli: »Vsi to počnejo, zakaj torej ne bi še jaz?« Takšno izogibanje je najprimitivnejša oblika svete resnice Vse je eno in ga običajno uporabljamo, da bi se znebili odgovornosti za kakršno koli nemoralno dejanje, od utaje davkov in varanja do tega, da ne opozorimo prodajalca, ko nam vrne preveč drobiža.
Toda duhovno zavestni odrasli se ne morejo več sklicevati na plemensko miselnost. Zanje je utaja davkov namerna tatvina; varanje zavestno neupoštevanje zakonske zaobljube; ko vzamemo preveč drobiža, pa je enako, kot če bi kradli v trgovini.
Preden se lahko začnemo zdraviti, moramo pogosto preveriti, koliko smo navezani na plemenske predsodke. Nekoč me je poklical moški po imenu Gerald in me prosil za oceno, ker se je počutil izčrpanega. Ko sem pregledala njegovo energijo, sem dobila vtis, da ima v debelem črevesju maligni tumor.
Vprašala sem ga, ali je že opravil zdravniške preiskave. Nekaj trenutkov se je obotavljal, nato pa povedal, da so mu pravkar diagnosticirali raka na debelem črevesju. Potreboval je mojo pomoč, da bi sploh začel verjeti, da lahko zares ozdravi. Del njega se je skušal otresti od prepričanja, ki ga je imelo njegovo pleme o raku. Vsi člani njegove družine, ki so zboleli za rakom, so namreč umrli, zato nihče ni verjel, da tak bolnik lahko ozdravi.
Pogovorila sva se o številnih načinih, kako bi si lahko pomagal, na primer 2 različnimi terapijami, pri katerih ljudje z vizualizacijo razvijejo pozitivno držo. Najpomembnejše je bilo, da je Gerald že intuitivno ugotovil, da je njegova energijska povezava s tem plemenskim prepričanjem enako resna težava kot telesna bolezen. V procesu zdravljenja je poiskal terapevtsko pomoč, da bi se osvobodil plemenskih vzorcev prepričanj o raku. Pripravljen je bil preizkusiti vse možnosti, ki so mu bile na voljo.
Povzeto iz knjige Blaženi možgani >>
