Sami Timimi, psihiater, ki želi, da začnemo drugače razmišljati o duševnem zdravju
Živimo v časih, ko se vse več ljudi sooča z anksioznostjo, izgorelostjo in občutkom, da “nekaj ni v redu”, britanski psihiater dr. Sami Timimi pa ponuja drugačen pogled na duševno zdravje. Njegova sporočila so preprosta, a hkrati zahtevajo, da premislimo, kako hitro danes ljudi označimo z diagnozami in kako pogosto pozabimo na človeško zgodbo v ozadju.
Ali je res vse, kar doživljamo, bolezen?
Timimi opozarja, da današnja psihiatrija pogosto deluje po zelo enostavnem načelu: če se človek dlje časa slabo počuti, mora imeti “motnjo”. Če otrok težko sedi pri miru, ima ADHD. Če se mladostnik umakne iz družbe, je avtističen. Po njegovem mnenju pa življenje ni tako preprosto.
Stiska, pravi, ni nujno znak bolezni. Je lahko povsem normalen odziv na težke okoliščine: pretirano zahtevno šolo, družinske napetosti, hitre družbene spremembe ali pritisk, da moramo biti “popolni”. Včasih je stiska celo zdrava – nekaj, kar nas opozori, da je v našem življenju nekaj, kar potrebuje pozornost, ne diagnoze.
V svetu, kjer so duševne motnje postale zelo pogoste, dr. Sami Timimi vztrajno opozarja, da smo pri obravnavi čustvene stiske zavili na stranpot. Že več kot dve desetletji poudarja, da današnja psihiatrija prehitro daje diagnoze in premalo posluša. Kot družba smo se začeli obnašati, kot da je vsaka težava dokaz, da je z nami nekaj narobe in da je čustvena bolečina nekaj, kar moramo čim hitreje “pozdraviti”.
Njegov pristop je drugačen, bolj potrpežljiv in nenavadno preprost: slišati človeka, preden ga diagnosticiraš. In razumeti stisko, preden jo razglasiš za motnjo.
Ko stisko razumemo kot bolezen, izgubimo njeno sporočilo
Kaj točno označujemo za bolezen?
Danes je dovolj že nekaj tednov slabšega razpoloženja ali nemira, da se pojavi sum na “neko motnjo”. Šole, zdravstveni sistemi in starši pogosto pričakujejo hiter odgovor – najraje v obliki diagnoze. Vendar to ustvarja nevarno iluzijo, da je za vsako čustvo biološki razlog in za vsak izziv nevrološka napaka.
V resnici pa je stiska pogosto povsem normalen odziv na nenormalne razmere:
-
preobremenjene družine,
-
nerealistična družbena pričakovanja,
-
stresno šolsko okolje,
-
pomanjkanje časa za igro, počitek in odnose,
-
ekonomskega pritiska in negotovosti,
-
ali zgolj razvojnih sprememb, ki jih otroci in mladostniki doživljajo naravno.
Čustvena bolečina ni dokaz, da je s človekom kaj narobe. Je dokaz, da občuti in da mu je mar.
Zakaj so diagnoze včasih škodljive?
Diagnoza lahko nekaterim res prinese olajšanje. Vendar lahko dolgoročno človeka omeji. Ko dobimo oznako, začnemo nase gledati skozi njo. Tudi okolica nas začne obravnavati kot nekoga, ki “ne more”, “ni sposoben” ali “ni normalen”.
Še posebej se to zgodi pri otrocih. Bolj, ko jih jemljemo, kot da je z njimi nekaj narobe, manj prostora pustimo za njihovo zrelost, razvoj in edinstvenost.
Diagnoza: včasih olajšanje, pogosto breme
Nekatere ljudi diagnoza pomiri. Nekateri starši si oddahnejo, ko dobijo razlago, zakaj je je njihov otrok nemiren ali zakaj se težko uči. Zdravila lahko kratkoročno olajšajo simptome.
Težava pa nastane, ko postane diagnoza identiteta.
Ko je človek enkrat označen, ga okolica začne obravnavati drugače. Učitelji, zdravniki, vrstniki in družina pogosto nehote pričnejo vse njegovo vedenje razlagati skozi diagnozo: “To dela, ker ima ADHD.” “Tega ne zmore, ker je avtističen.” “Tako se počuti, ker ima depresijo.”
To lahko vodi v začarani krog: diagnoza zmanjša pričakovanja, zmanjšana pričakovanja zmanjšajo samostojnost, pomanjkanje samostojnosti pa utrdi občutek, da človek res ne zmore.
Še posebej so ranljivi otroci, ki šele oblikujejo občutek o tem, kdo sploh so.
Timimi pogosto poudarja, da večina psihiatričnih diagnoz ni odkritih s krvnim testom, genetskim pregledom ali možganskim slikanjem. Gre za opis vedenja, ki ga nato uvrstimo v kategorije. To pomeni, da je meja med “normalnim” in “nenormalnim” odvisna od kulturnih pričakovanj, norme pa se z vsakim desetletjem spreminjajo.
Po njegovem mnenju se diagnoze prehitro postavljajo, je preveč zanašanja na zdravila, se premalo upošteva družbeni kontekst, se preveč verjame, da so težave izključno nevrološke, in se premalo vlaga v terapevtske, družinske in skupnostne oblike podpore.
Razširjenost diagnoz, pravi, več pove o družbi kot o možganih.
Holistični pristop
Timimi predlaga pristop, ki se začne z vprašanjem: Kaj se dogaja v življenju tega človeka?
Ko dela z otroki ali mladostniki, si najprej prizadeva razumeti, kakšne odnose ima v družini, kaj ga obremenjuje v šoli, kako se razume s sovrstniki, kakšna so njegova pričakovanja in notranji pritiski ter kakšne posebne talente ali moči nosi v sebi.
Šele, ko razume celotno sliko, razmišlja o tem, kaj bi lahko bilo v pomoč. Včasih je to pogovor, drugič sprememba pričakovanj, tretjič podpora staršem ali učiteljem, včasih pa tudi pomoč strokovnjaka za duševno zdravje.
Diagnoza redko razjasni sliko. Pogovor pa skoraj vedno.
Razlike človeških možganov so naravne
Ljudje razmišljamo, čutimo in doživljamo stvari na različne načine. Razlike med nami so normalne – tako kot razlike v osebnosti, interesih ali temperamentu.
In razlik ne smemo vedno zdraviti. Včasih je treba bolj prilagoditi okolje kot človeka.
Otrok, ki težko sedi pri miru, morda pri njemu to ni motnja, morda je preprosto otrok z drugačno energijo.
Najstnik, ki se umika v svoj svet, ni nujno avtističen; morda potrebuje več časa za predelavo misli in občutkov ali pa se ne počuti varno v svojem okolju.
Vizija Timimija je psihiatrija, ki je bolj odprta, manj zastrašujoča, bolj usmerjena v odnose, bolj pozorna na družbeni kontekst, manj vezana na diagnoze, in bolj pripravljena slišati ljudi kot jih kategorizirati.
Če povemo preprosto: psihiatrija, ki najprej vidi osebo, šele nato simptome.
Premislimo o tem, kako hitro dojemamo sami sebe in druge kot težavne, neprimerne ali osebe z motnjami.
Čustvena bolečina torej ni znak okvare, temveč znak, da smo ljudje.
In človeška raznolikost ni problem, temveč bogastvo, ki se ga moramo šele zares naučiti ceniti.
Več si lahko prebereš v knjigi V iskanju normalnosti >>
