Meditacija je tehnika katere izvajanje nas vodi proti samozavedanju.
Meditiral sem od 25 do 55 leta. Sedel sem ure in ure v Vipassani, hodil na meditacijske seminarje, kjer sem 8 ur na dan gledal v zid, vrsto let sem redno delal vse vrste Oshojevih meditacij. Pa nisem naredil velikega napredka proti mojemu samozavedanju.
Meditacija je tehnika, kjer nekaj delamo, smo aktivni, tudi če smo le pozorni na dih ali zremo v steno ali delamo vaje pozornosti. Tisti, ki dela je naš duhovni ego, ki je seveda po letih »dela na sebi« zmeraj večji in zmeraj bolj napihnjen in je temeljni kamen našega trpljenja.
Ko sem živel v ašramih od Oshoja v Indiji in Italiji, so pogovori velikokrat tekli katere terapevtske grupe je kdo naredil. Takrat je bilo zelo moderno, da so duhovni iskalci »čistili sebe« v grupnih terapijah. Jaz nisem verjel v te terapije in jih nisem delal. Ko so me vprašali, katere grupe sem naredil in sem jim povedal, da nobene, so se nekateri ljudje odvrnili od mene, drugi dan niso hoteli z mano niti govoriti. Mene je ta stvar resnično zabavala, ko sem videl, kako so oni na njihovi »duhovni mapi« označili, da sem jaz toliko za njimi, da se pač z mano ne morejo družiti. Duhovni ego si naredi mapo, kjer je začetek, točko kjer trenutno je in seveda cilj. Ta njegova mapa ni nič drugega kot predstava uma in je v bistvu labirint iz katerega duhovni ego težko najde pot.
Samozagledanost ni edina lastnost duhovnega ega, druga je pretirana čustvenost. Duhovni ego je lahko izredno navezan na razne relikvije, ljudi, živali, sveta mesta in kraje. Eni moji duhovni prijateljici je poginil pes, pa bi jo skoraj pobralo od žalosti. Duhovni ego ni dinamičen, njegova mapa je statična, in zato ga vsaka življenjska sprememba vrže iz tira. Duhovni ego rabi veliko pozornosti, ima zelo veliko za povedati o duhovnosti, zmeraj mora biti v centru pozornosti, zato tudi nekateri ljudje na duhovni poti padejo na trip, da so spoznali sebe in postanejo »duhovni učitelji«. Tako pritegnejo veliko pozornosti od ljudi s tudi velikim duhovnim egom, in potem se grejo igrice duhovnih učiteljev in učencev, pri čemer eni veliko plačajo, drugi veliko zaslužijo, nihče pa se nič ne nauči.
Po 30 letih meditacije sem odkril Moogija (mooji.org), ki mi je pokazal način izkustvenega samozaznavanja. Začnimo z dejstvi, bralcu bom rekel »ti«.
Ti se zavedaš materialnega sveta. Opazuješ sončni zahod, ko sonce zaide, si ti še zmeraj neokrnjen opazovalec, torej, nisi sonce ali karkoli drugega v materialnem svetu.
Ti se zavedaš ljudi, ki jih imaš rad, ki jih ljubiš, ki ti niso povšeči. Torej ti nisi ti ljudje.
Ti se zavedaš tvojega telesa, torej nisi telo.
Ti se zavedaš tvojega duhovnega ega, torej nisi to.
Ti se zavedaš tvojih misli, spominov, samopredstav, torej nisi to.
Ti se zavedaš tvojih čustev, tvoje ljubezni do ljubljenih oseb, jeze, žalosti in drugih čustev, ki so vezana na ljudi in stvari, torej nisi ta čustva.
Izkustveno samozavedanje temelji na dejstvu, da česarkoli se zavedaš, vse to nisi ti. Ko »odvržeš« vse kar nisi ti, kar ostane, si ti. Sebe ne moreš odvreči.
Udobno se namesti, začni se zavedati prostora kjer si, bodi pozoren na prostor, na predmete v prostoru. Ni treba misliti »to nisem jaz«, ti izkustveno doživljaš, da to nisi ti, ni potrebno, da ti tvoj ego to potrdi. Potem pozorno opazuj svoje telo, zavedaj se telesa in ga »odvrzi«. Potem zapri oči in bodi pozoren na vse kar je v tvoji notranjosti, od misli, duhovnega ega, čustev, spominov vsega. Odvrzi vse in kar ostane, si ti. Om Shanti Om.
