Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti

“Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.” Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem, v želji, da ga odpravimo čimprej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen, kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.

A vendar je ta način odpravljanja negativnih misli zelo dolgotrajen. Zato je mnogo bolj koristno, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je pravzaprav nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih pravzaprav vzdržujemo.

OGLAS

Spomnim se trenutka iz pred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekuje sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam res da želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah…« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek »šibkosti«, ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja, ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na nek način nam služi, a vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem, so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo »slabo« vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj.

Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje sedaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo. Naše življenje namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih, v veliki meri, kreirali že kot otroci.

In ko se tega zavemo, je le od nas odvisno ali bomo začeli delati na spreminjanju naših prepričanj in se tako izogniti tudi negativnemu razmišljanju, ki se pravzaprav »hrani« prav z našimi prepričanji. Le mi smo tisti, ki danes, tukaj in zdaj, lahko to naredimo. To je namreč moč, ki pripada le nam. Ne našim staršem ali ne sistemu, del katerega smo.

Z ljubeznijo
Petra