Zanimivo se dogaja družinska dinamika. Večina nas ima sorojence, kajne? Kakšne odnose imate z njimi? Ste složni in držite skupaj, si pomagate in se podpirate? Ali ste z njimi skregani in ne govorite že nekaj časa, morebiti tudi po nekaj let?
Odnosi med sorojenci so po pravilu napeti. Saj poznamo anekdote, ko smo se kot otroci kar naprej ruvali, tepli, cukali in vreščali, da so nas starši komajda krotili, ko se nam je zdelo, da se nam godi krivica in da smo vedno le mi kaznovali, naš brat ali sestra pa nikoli. Mi stranke povedo, da še sedaj nosijo grenkobo v sebi, ko pomislijo na svoje otroštvo, ker so venomer dobili kazen, tudi namesto mlajšega sorojenca z izgovorom staršev, da si ti starejši in da bi že ja moral vedeti, da tamlajši še ne ve kaj in kako, četudi so mlajši bratje ali sestre bili vredni svojega denarja in so zaradi potuhe staršev bili le še bolj žleht ali naporni v nagajanju.
Menim, da se je marsikatera zamera med sorojenci oblikovala nekje podzavestno že v ranem otroštvu. Starejši otrok mora na silo sprejeti dejstvo, da ni več v središču vesolja staršev, ko se rodi sorojenec in mora to svojo ljubosumnost tako ali drugače potisniti, četudi jo lahko manifestira skozi regresivno vedenje, izpade agresije, verbalno in čustveno izsiljevanje in podobne obrambne mehanizme, ki jih aktivira ob vdoru »tujca« v otrokov mikro svet.
Seveda se veliko staršev zaveda tega dejstva in otroka že v času nosečnosti pripravljajo na prihod bratca ali sestrice, se s starejšim otrokom še bolj intenzivno in ljubeče ukvarjajo po rojstvu dojenčka pa vseeno ostane neka grenkoba v otroku. Sploh, ko mlajši otrok raste, ima morebiti malce bolj popustljivejšo vzgojo in sta starša bolj čustvena do mlajšega otroka, tako da ima starejši venomer občutek, da je čustveno zapostavljen, čeravno to sploh ni nujno, govorim o subjektivnem doživljanju starejšega otroka.
Kakorkoli se starša trudita enakovredno posvečati pozornost in ljubezen, so vedno nekje razlike, ki jih otroci čutijo. Nemalokrat mi pove kakšna odrasla stranka, kako se sedaj zaveda, da mu je manjkala materina pozornost, ki je bila bolj posvečena mlajšemu bratu, marsikdo pove, da se je oče posvečal zgolj sestri, ki je bila očijeva princeska, njo ali njega pa je zanemarjal. Če bi povprašali taiste starše, bi seveda takšno različno stopnjo ljubezni zanikali in zagotovo bi zatrdili, da imajo vse svoje otroke enako radi.
Neka stranka mi je lepo pojasnila glede starševske ljubezni in sicer, da ne glede na to, koliko otrok ima, do vsakega čuti brezpogojno starševsko ljubezen, ki se ne deli med število otrok, temveč je popolnoma celovita za vsakega otroka posebej. Lepa misel, ki si jo velja zapomniti.
Mnogi starši uvidijo, da so delali razlike v vzgoji in izražanju starševskih čustev šele kasneje, ko otroci odrastejo in se marsikateri sedaj odrasli potomci grdo vedejo do ostarelih staršev z izgovorom, da so toliko trpeli kot otroci ob vsem razlikovanju med sorojenci, da tega ne morejo odpustiti staršem in se jim nekako maščujejo sedaj tako, da ne želijo imeti z njimi nobene komunikacije, kaj šele, da bi jih obiskovali ali jim kaj pomagali, ko sami ne zmorejo več. Zelo žalostne zgodbe so to, vam povem!
Zamislite se nad tem, da imamo zgolj eno življenje tukaj in sedaj. Naši starši so sedaj takšni kot pač so, lahko jim za nazaj zamerimo to in ono, a oni so takrat ravnali v najboljši zmožni meri, kot so bili sami vzgojeni in so menili, da je za nas otroke prav. Bodimo bolj plemeniti in jim sami izkazujmo ljubezen in hvaležnost, saj brez njih ne bi bilo niti nas, otrok oziroma sedaj odraslih. Od zamer se zgolj goji močna negativna energija in bolečina. Res nimamo časa za to. Osredotočimo se na pozitivne plati odnosov in delajmo na sebi, da oprostimo, če že pozabiti nočemo.
V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o vzgoji in najstnikih >> in Iskreno o osebni rasti >>
