Sai Baba: Noben odnos ne bo dolgoročno uspel brez pravih vrednot

Sai Baba o odnosih

Vrednote

Noben odnos ne bo dolgoročno uspel brez pravih vrednot. Teh vrednot danes primanjkuje, primanjkuje znanja o duhovnosti, o resnični veri v samega sebe, v druge ljudi in Boga. Brez duhovne naravnanosti bo tvoje življenje kmalu postalo plitko. Ta plitkost lahko pripelje do popolne brezciljnosti.

Kaj pa pomeni duhovni razvoj? Pomeni, da se tvoje srce odpira. Kako pa čutiš, da je tvoje srce odprto? Tako da se tvoj partner ob tebi počuti dobro.

Odnosi obstajajo zato, da bi se ljudje skupaj in drug od drugega učili. Odnosi so idealne šole, največji učitelji.

Naloga tvojega odnosa je, da najdeš dom, da se z nekom naučiš hoditi skozi življenje in da odpreš svoje srce.

Vsak neuspel odnos doživljaš v globini svojega srca kot neuspeh. Ne glede na to, koliko krivde nosi partner, ti si med mnogimi možnimi partnerji izbral ravno njega. Tej odgovornosti se ne moreš izmuzniti. V globinah svojega srca to dobro veš.

Med glavnimi razlogi za razpad večine današnjih odnosov je pomanjkanje pozitivnega razmišljanja in nesposobnost izražanja, kaj človek v resnici hoče.

Pozitivno mišljenje ima čudežno moč. Kdor globoko v srcu vidi, sliši, govori in misli le dobro, temu se bo to tudi dogajalo. Pozitivno mišljenje in pozitiven pristop k partnerju ne pomenita, da pustimo, da nam kdo skače po glavi in smo ob tem tiho. Ravno nasprotno, v odnosu jasno izraziti, kaj si kdo želi in česa ne. Če ne izraziš tega, kar si želiš oziroma česar ne želiš, tvoj partner nima kažipotov, katerih bi se lahko držal in zato mora slej ali prej zaiti s poti. To, da poveš, kaj si želiš, še ne pomeni, da lahko vedno in takoj računaš z izpolnitvijo svojih želja.

Ko odkriješ Boga v sebi, odkriješ svojo pravo bit.

Kdor ni v stiku s svojim bistvom, ne more razviti pravega občutka lastne vrednosti. Kdor nima svojega središča v sebi, ga prenese na partnerja in ga s tem samodejno preobremenjuje. Zato ego-zahteve pogosto tako obremenijo odnos, da razpade. Nasprotno pa daje samospoštovanje zakonu temelj in varnost, ki je vsemu kos.

Kdor je uresničil občutek lastne vrednosti, samospoštovanja, bo vedno imel pozitiven in blagoslovljen odnos. Ta blagoslov se izraža npr. v tem, da svojega partnerja ne boš preobremenjeval z raznimi zahtevami, ki bi jih rad videl izpolnjene zato, ker misliš, da boš preko zunanjega priznanja partnerja sam več vreden.

Ne obstaja alternativa Bog ali partner, temveč le povezava Bog in partner. Kako neznatno ceniš svojega partnerja, če v njem ne moreš ugledati Boga!

Kdor zaradi svoje duhovne poti zapostavlja svojega partnerja, ta je svojo duhovno pot že izgubil.

V kakšni meri si blizu Bogu, lahko vidiš tudi v tem, v kakšnem sožitju si s partnerjem. Če meniš, da napreduješ na svoji duhovni poti, a se s partnerjem stalno kregaš, tedaj si žrtev iluzije, ki ti jo pripravlja tvoj ego. Tvoj stik z Bogom se mora izraziti tako, da se bo tvoj partner počutil vedno bolj razumljenega in varnega.

Najboljša priprava za srečen odnos ni zbiranje izkušenj z različnimi osebami, temveč čistost. Čistost oz. vzdržnost ti nudi čas in priložnost, da se osredotočiš nase in vedno bolj spoznavaš, kdo si, kaj potrebuješ in kdo ti najbolj ustreza.

Zakoni se sklepajo na Nebu. Ni čista slučajnost, kadar se dva srečata in se odločita za zakon. Partnerji niso skupaj le eno življenje. Ljudje imajo svojega duhovnega partnerja, svojo dušo dvojčico, katero vedno znova srečajo in s katero se skupaj razvijajo.

Ljubezen je pozornost.

Med partnerji je pogost problem v tem, da ima ženska občutek, da ji mož v resnici ne prisluhne. On pa nasprotno meni, da preživi ure in ure z njo, a njej to vendarle ni dovolj.

Če žena reče: »Občutek imam, da mi ne prisluhneš,« tedaj nič ne pomaga, kvečjemu škodi, če moški na to odgovori, da ni nikoli zadovoljna. S tem stavkom le izrazi, da je dejansko ne posluša, da je ne razume. Če bi jo, bi na njeno izjavo najprej reagiral z začudenjem, nato pa z vprašanjem, kaj v njenih očeh počne narobe. To bi bil naravni korak, ki izvira iz ljubezni. Če se to ne zgodi, tedaj je ljubezen blokirana, srce pa ni tako široko odprto, kot bi moralo biti.

Ljubezen je vedno blokirana, če pogovor med dvema človekoma ne teče. Prefinjen govor, s katerim lahko človek načenja še tako komplicirano tematiko, je čudežno orodje ljubezni in odgovornosti, ki izhaja iz nje. Odločilno pa je, da noben od partnerjev ne govori z obtožujočim, ostrim ali očitajočim tonom, temveč odprto in prisrčno pokaže na svoje potrebe, želje in čustva. Zato nikoli ne ignoriraj, če se partner nad nečem pritožuje. Tvoja naloga do njega in sebe je, da ugotoviš, kaj misli, v čem ima prav, kje se lahko ti kaj naučiš in kje se on moti. In če mu prisluhneš resnično od srca, s tem vso stvar močno poenostaviš.

Ljubezen je požrtvovalnost.

Danes mnogi menite, da k intimnosti pripelje spolnost. Motite se. Ne spolnost, temveč požrtvovalnost vodi k intimnosti, kajti skupaj z ljubeznijo odpira srce. Požrtvovalnost je resnična pot k intimnosti zato, ker tvoja požrtvovalnost nakazuje partnerju, da ti resnično misliš nanj, da ti je pomemben, da si njemu v prid pripravljen na odpoved svojih interesov. Takšna drža se te dotakne. Dotakne v tvojem srcu. Kaj pa je intimnost drugega, kot da se te nekdo čisto osebno dotakne v globinah srca?

Požrtvovalnost je udejanjena ljubezen, ki dokazuje, da tvoja ljubezen ne sestoji le iz praznih besed, temveč iz konkretnih dejanj. Pri tem je posebnost požrtvovalnosti v tem, da ti v svoji ljubezni sploh ne opaziš, da je to žrtev.

Veselje rasti. Izkušnje z drugimi partnerji ne vplivajo pozitivno na zakon. Pogosta menjava partnerjev pelje v nemir, napetost in nespečnost, do strahov vseh vrst, k egoizmu in izgubi dostojanstva. Spolnost je s strani dharme in Božanskega reda urejena tako, da greš skozi vzpone in padce življenja z eno osebo. Nabiranje izkušenj torej ni v kvantiteti, temveč v kvaliteti, ne v množici partnerjev, temveč v odprtosti, s katero se dve osebi srečata. Dve osebi sta lahko še tako prepričani, da sta odprti druga do druge, vendar če imata za sabo izkušnje z drugimi in se za sedanjega partnerja ne moreta odločiti s celim srcem, tedaj nikakor nista odprti. Ali drugače rečeno: oba sta odprta za strast. V njunem odnosu lahko prihaja do burnih čustvenih vzponov in padcev, a pravega razumevanja, izvirajočega iz globin njunega partnerstva, ni. Niti ne more biti.

Razliko lahko vidimo, ko pogledamo dva partnerja, ki si dejansko stojita ob strani, med katerima ni nobenih negotovosti, primerjav ali tesnobnih vprašanj o skupni prihodnosti. Namesto tega je le jasna skupna pot. In ker ni nobenih alternativ, se ta pot izoblikuje iz odnosa na zanimiv način. Vsak zakon pride vedno znova do točke, ko se eden od partnerjev vpraša, v čem je sploh še smisel, da sta skupaj. To je tista točka, na kateri se danes mnogi pari razidejo še pred poroko. Kakšna škoda!

Skupna pot

Vzpostaviti moraš stik s partnerjem, ga vprašati, kaj potrebuje, da te bo dohitel in le tako lahko gresta naprej. Če hočeš zapustiti partnerja, boš moral z drugim narediti tisto, česar sedaj nisi hotel oz. mogel narediti. Zato raje živi po motu:

Življenje je izziv, sprejmi ga. Zakon je izziv, ki te zanesljivo pripelje do notranje rasti. Veseli se tega. Verjemi mi, radost je odločilna. Kajti radost je več kot 80 procentov posledica tvoje naravnanosti, ne pa zunanjih okoliščin.

Če imaš težave, imej v mislih dvoje: najprej, tvoj partner je tvoje najboljše ogledalo, v katerem lahko najbolje prepoznaš svoje napake. Drugič pa, ti si edini človek na svetu, katerega lahko dejansko spremeniš. Težave ne predstavljajo skrajnih točk, temveč ti nudijo možnost, da se bolje spoznaš.

Prepusti se in izpusti

Če vprašaš svoj razum, kaj ti je storiti v težavah, ti odgovori, da moraš težave razjasniti (bežanje od problemov ne prihaja od razuma, temveč je posledica nezavednih strahov). Razjasnitev je v mnogih primerih pravilno, pomembno in koristno dejanje. Včasih pa poskus reševanja ne pelje naprej. Včasih je pomembno, da prideš do nečesa čisto novega. Če v taki situaciji vprašaš svoje srce, tedaj je verjetno, da ti odgovori s paradoksom, ki predstavlja odločilno pomoč za vsak odnos. To je: prepusti se, izpusti. Srce ljubi in s tem dojame bistvo. Če izpustim vse strahove in želje, lahko partnerja zaznavam takšnega, kakršen dejansko je. To pomeni, da lahko opazim njegove ljubeče strani, ki jih drugače moji strahovi prekrijejo. Tako sem v sedanjosti, v tukaj in sedaj.

Pričakovanja

Odvrzi svoja pričakovanja. Sreče nikoli ne pričakuj s partnerjeve strani, temveč jo išči v sebi, v partnerju pa vidi le pomoč, le kažipot k sreči. Osvobodi se predstave, da je tvoj partner odgovoren za tvojo srečo. Napaka, ki je danes mnogi delajo, je v tem, da vse pričakujejo s partnerjeve strani.

Ali si že preudaril, da brez duhovnega razvoja dolgoročno ne more biti dobrega odnosa?

Ne počuti se samega

Večini ljudi spodleti, pa ne zato, ker ne morejo več naprej, temveč zato, ker se počutijo same, brez upanja, in zato prezgodaj obupajo. Pomisli na tistega, ki je v dolgih poteh v pesku življenja vedno videl dvoje stopinj, svoje in tiste od Boga. A v najtežjih trenutkih je videl le eno sled. Zato je vprašal Boga: »Gospod, kje si bil v tistih najtežjih trenutkih?« On pa je odgovoril: »V težjih trenutkih si videl le eno sled, svoje pa nisi mogel, kajti takrat sem Jaz tebe nosil na rokah!«

Pripravljenost poslušati

Mnogi moški so danes tako zaposleni s seboj, da zanemarjajo nekaj odločilnega, to je poslušanje. Kdor ne prisluhne, ta zamuja življenje. Poslušanje je moč modreca. Poslušanje je luč tistih, ki se ljubijo. Poslušanje je lesk ponotranjenih.

Sodelovanje

Z vašim neznanjem si ustvarjate probleme, ki jih potem občutite kot kazni. Če bi malo več vedel o sebi, tedaj bi bil sposoben sprejeti nekaj kritike od svojega partnerja, in če bi drugi z njim malo bolj sočustvoval, bi oba imela od tega korist, ker bi združila svoje moči, šla v eno smer in v večji meri sodelovala.

Če je tvoj ego močan, tedaj boš poskušal uveljaviti svoje interese na račun partnerja.

Vendar se vselej zavedaj: to je pot nevednosti, ker vodi v slepo ulico. Nekoč boš prišel do konca – in boš po možnosti obstal pred zidom. Zid je zgrajen iz želja tvojega partnerja, za katere si ti tako dolgo mislil, da jih lahko zaobideš. Eden od partnerjev živi v odnosu svoj egoizem tako dolgo, dokler drugi ne konča odnosa.

Nikoli ne verjemi, da se egoizem dolgoročno gledano izplača. Zakon je bil ustvarjen zato, da bi se ljudje do drugega naučili biti pozorni, obzirni, pošteni in velikodušni. Kdor temu ni kos, bo trpel.

Sodelovanje ne pomeni podložnosti in s tem izgrajevanje vezi, temveč je sposobnost najti skupno pot. Sodelovanje te pripelje na pot. In na tej poti čutiš cilj na vsakem koraku.

Postaviti meje

Postaviti meje, jasno povedati, kaj človek hoče, je nujno dejanje, ker tako drugi spozna tvoje stališče, ve, kaj hočeš in s čim lahko računa.

Potrpljenje

Vedeti, kdaj moraš čakati in kdaj delovati, je modrost. Stanovitnost je namreč tista, ki vselej zmaga. Ženske, ki so potrpežljive, so zelo močne. Ženska, ki zna čakati, ki zaupa v življenje, ki svojo usodo polaga Bogu v roke, je nepremagljiva.

Služenje

Pot k sreči in blaženosti vodi preko služenja. To je pot. Druge poti ni. Mislite, da je obveznost vselej povezana z bremenom, radost pa s svobodo, da se lahko počne, kar hoče. Prava narava Boga je ljubezen, ljubezen pa je neločljivo povezana s služenjem. Kdor ljubi, želi služiti. Če ne znaš služiti, ne znaš niti ljubiti. Ljubezen, potrpežljivost in služenje predstavljajo tri stebre resničnega samouresničenja.

Če ima ženska v svojem srcu le iskrico ljubezni, tedaj ne more zapustiti moža in otrok, da bi »uresničila« sebe.

Sočutje

Z znanjem o večji povezanosti razviješ razumevanje, z razumevanjem lahko sočustvuješ, s tem pa se razvija srčnost in požrtvovalnost. Če nekoga obsodiš, s tem le pokažeš, da premalo veš.

Ali veš, zakaj imaš tako velike težave s tem, da bi razumela svojega moža? Ker te določa naravnava, ki ti je sicer popolnoma nezavedna, a ti dopoveduje, da je tvoj partner cilj tvoje sreče. Če boš v svojem možu videla edini cilj svoje sreče, ne boš kot ženska nikoli mogla razumeti svojega moža, kajti tedaj si veliko preveč odvisna od njegovega nihanja.

Težave vedno pomenijo, da si dospel do križišča na svoji poti. Odločiti se moraš, ali boš zavil v udobno slepo ulico, ali pa se boš odločil za prvo, strmo in težavno pot. Če zaideš v slepo ulico in zapustiš partnerja, se boš znova in znova znašel na tem križišču, dokler ne boš več izbral slepe ulice. Kajti tvoj cilj je vedno in edino to, da s pomočjo partnerja, preko njega ali navkljub njemu najdeš samega sebe. Nikoli pa ne gre edino za njega, temveč vedno in primarno za tebe. To je vsa skrivnost.

Razlog za ločitve je torej to, da veš premalo o sebi. Življenje je izziv. Sprejmi ga. Tvoj partner je izziv. Sprejmi ga. Tedaj boš našel sebe.

Vztrajnost

V vsakem odnosu je potrebna vztrajnost, kajti tudi najboljši zakon kdaj zaide v krizo. Težave so možnosti. Prej ali slej se boš moral naučiti, česar še ne obvladaš in zato začni s tem čim prej. Zavedaj se, da se ti vselej pripeti to, kar delaš drugim.

Odnos in otroci

Otroke ne smemo pustiti, da delajo, kar hočejo. Otroci potrebujejo jasna navodila, zgled, po katerem se lahko zgledujejo, ter ljubeče in jasno vodenje.

Odločilno v vzgoji je, da starši svoje otroke ljubijo in spoštujejo, to pa lahko le, če v prvi vrsti ljubijo in spoštujejo sami sebe.

Otroci prihajajo neposredno od Boga in zato še posedujejo čistost, požrtvovalnost in ljubezen, iz katere se lahko veliko naučiš. Otroci morajo živeti svoje življenje. Ti jim lahko v marsičem pomagaš, a jim ne moreš odvzeti oz. prevzeti bremena življenja. Seveda jim lahko s svojo ljubeznijo, skrbjo in molitvijo mnogo olajšaš. Zato pristopaj k svojim otrokom z ljubeznijo, kajti edino ljubezen ti kaže pot.

Otroci potrebujejo oba starša. Vse drugo so zasilne rešitve. Otrokom sta potrebna oba starša. Na drugi strani pa je marsikateri roditelj tako neljubeč ali celo krut, da se drugi loči upravičeno, da bi otroke obvaroval še česa hujšega. Zato lahko v enem primeru pomeni ločitev staršev za otroke pravi blagoslov, v drugem pa veliko nesrečo.

Zelo pomembno in dobro je, če starši svojim otrokom dajejo občutek, da so jim pomembni. Če otrok tega občutka ne dobiva, se niti duševno niti telesno ne bo razvil tako, kot bi se, če bi čutil, da ga njegovi starši, naj se zgodi, kar hoče, ljubijo in cenijo in da jim je pomemben.

Otroci so bogastvo in zaklad. To pa zato, ker so Bogu še zelo blizu in preko te bližine lahko širijo obilo ljubezni, modrosti in mnogo čudovitega. Otroci ne pripadajo staršem! Zato svojih otrok nikoli ne imej za svojo lastnino. Nikoli ne išči sreče v svojih otrocih. Kajti v tem primeru bo trpljenje neizogibno. Zato svoje otroke izpusti od samega začetka. Pusti jih oditi.

Spolnost je zelo močna, je božanska energija.

To pomeni, da bi se moral nanjo odzivati s spoštovanjem, dostojanstveno, z ljubeznijo, z vso previdnostjo in odgovornostjo. Spolnost ni kratkočasenje, kar lahko kadarkoli počneš s komerkoli. Spolnost tudi ne more biti začetek odnosa, temveč je zaključek pomembnega razvoja.

Spolnost je obenem zelo pomembna oblika komunikacije, ki zahteva veliko zaupanja.

Kontracepcijska sredstva

Marsikateri par ne more pri najboljši volji ugotoviti, kako je otrok nastal. Tako kot spet drugi ne vedo, zakaj ne morejo imeti otroka. Vedno imej v mislih, da je materija duh. Duh določi pot, materija pa temu le sledi. Če se torej na duhovni ravni z vajino skupno karmo izkaže, da bosta spočela telo, se bo to tudi zgodilo. Uporabljaj kontracepcijska sredstva, zavedaj pa se, da nikoli ne nudijo absolutne varnosti in da moraš vsak trenutek računati, da si lahko blagoslovljen z otrokom. Jaz nisem proti zaščitnim sredstvom, sem pa proti zlorabi, katero pospešujejo.

Samozadovoljevanje

Danes krožijo predstave, da človek mora imeti partnerja, da bi lahko zadovoljil lastno spolno poželenje. To je popolnoma napačno, kajti spolni partner ni nobena uporabna dobrina, s katero bi si človek lahko postregel pri zadovoljevanju svojih potreb. Namesto, da človek zapade v negativne karmične zaplete, je mnogo bolje in pošteno, da svojo spolnost izživi s samozadovoljevanjem. To je v določeni fazi razvoja čisto naraven proces.

Med homoseksualci

Aids se ni najprej pojavil le med narkomani, temveč tudi med homoseksualci. Pa ne zato, ker bi bila homoseksualnost nekaj nizkotnega. Homoseksualnost je razvojna stopnja kot vsaka druga. Zakaj so homoseksualci sploh zboleli za aidsom? Ker je njihovo obnašanje usmerjeno proti življenju. Veliko nestalnih odnosov ustvarja egoistični pritisk. Človek, ki ima mnoge različne odnose, v prvi vrsti misli le nase. Gledano s kozmične ravni pomeni aids, da je nesposobnost prepustiti se razmerju, neprevzemanje odgovornosti in dolžnosti do drugega, smrtonosna, in to ne samo za posameznika, temveč za celotno družbo.

Živeti kot homoseksualec je pogosto zelo težko. Problem je, da ne najdeš lastne identitete, ker točno ne veš, kam spadaš. Razen tega se moraš boriti še s tem, da pogosto naletiš na zavračanje, posmeh in celo na sovraštvo. Zato se drži dharme. Božanski red varuje tiste, ki živijo v skladu z njim. Spusti se le v en odnos. Bodi zvest.

SAMOVREDNOTENJE, ZAPELJEVANJE IN LJUBOSUMJE

Brez Boga ni osebne vrednosti. Veliki problemi, ki jih danes mnogi ljudje imajo z občutkom osebne vrednosti, ne izražajo nič drugega, kot njihovo manjšo ali večjo oddaljenost od Boga.

Ti nisi tvoje telo, ti si duša, ki potrebuje to posebno telo, da bi lahko šla skozi določene izkušnje.

Pomanjkljivo samovrednotenje se pri moških izraža v tem, da nočejo imeti opravka s čustvi. Zato bežijo pred čustvi. Kdor pa si ne pusti blizu, ta na svoji poti k sebi ne napreduje. Ljudje, ki razmišljajo z glavo, ki se identificirajo s svojim mišljenjem, ne marajo protislovij, kajti ta jih le vznemirjajo. Nekatera protislovja se namreč ne dajo razrešiti z mišljenjem, beri: z razumom, temveč le z intuicijo in uvidom, to je z modrostjo, s kozmičnim dojemanjem.

Zato opusti svojo navidezno gotovost vase. Ne delaj se pametnega, močnega ali vzvišenega. Raje dopusti, da se te stvar dotakne. Le odprt človek je na pravi poti, le odprt človek je varen pred velikimi napakami, grobostjo in brutalnostjo.

Na ženske učinkuje problem osebne vrednosti težje kot na moške. Če je v stiku s svojimi čustvi, ji to očitajo kot slabost, če pa ni v stiku, dobiva priznanje po taki ceni, da se kot ženska sčasoma izgublja. Ženske so zaradi nerazumevanja moško orientirane družbe postavljene na hudo preizkušnjo, ki jo komaj prestanejo brez poškodb.

Zapeljivci so ljudje, ki sebe niti ne poznajo, niti nimajo kakšnega posebnega stika s seboj. Zato pa zapeljujejo. S pomočjo zapeljevanja poskušajo dobiti potrditev. Glavni problem tu je problem resnice. Ne poskušaj na vsak način vzbujati pozornost, kajti tedaj si v nevarnosti, da pritegneš napačnega.

Ljubosumje

Če je tvoj partner imel več razmerij in želi še naprej vzdrževati stik s temi ljudmi, tedaj razmisli, ali želiš ti to dopuščati. Sebe oz. njega vprašaj, ali so ti stiki način, s katerim želi v partnerstvo vnesti oddaljenost oz. jo želi na ta način ohraniti.

Edino jasni odnosi ti lahko prihranijo nesmiselne zaplete in bolečine, in moral bi biti previden, kadar se nekdo nejasno odziva na prejšnja razmerja in sploh nima občutka, koliko ljubosumja seje. Mnogi ljudje svojemu partnerju izkazujejo tolikšno nenavezanost in svobodoljubje, takšno silno željo po drugih izkušnjah, da govorijo tudi o svojih izkušnjah z nekdanjimi partnerji.

V večini primerov se za partnerjevim ljubosumjem vselej skriva neka resnica. On čuti nekaj, česar drugi noče priznati, kar pa kljub vsemu obstaja. Mnogi imajo občutek, da nimajo nobene pravice načenjati problema svoje ljubosumnosti, zato niti ne izgubljajo besed o svoji ranjenosti, temveč situacijo le boleče prenašajo. Ljubosumje spada k strupom oz. kačam za dušo. Istočasno pa pravim, da imaš ti kot tudi tvoj partner pravico do ljubosumja. Če pa si bolno ljubosumen, si poišči pomoč. Ne misli, da moraš vse razrešiti sam. Prepoznanje lastnih meja je dejanje ponižnosti in s tem ozdravljenja.

NASILNOST IN ODNOS

Korenine nasilnosti izvirajo prav v družinah. Ločimo nasilnost »traktorja« in »močvirja«. Traktor je vedno dejaven, želi vselej nekaj premakniti, poslužuje se ogromne moči. Če opazujemo od zunaj, večina meni, da je traktor tisti, ki določa odnos. Vendar ima tudi močvirje na voljo nešteto sredstev, da izgradi svojo moč. Najbolj pogosta so slabosti, bolezni, nesposobnosti in strahovi vseh vrst. To so čudežna sredstva, ki drugega spodbudijo k delovanju. Močvirje ali žrtev tako dobi moč, čeprav je žrtev v tej situaciji na paradoksalen način resnično nemočna. Če si šibak in nemočen, preko sočutja drugih dobiš moč, da počnejo tisto, kar želiš ti.

V primeru, da se počutiš šibkega in bolnega, vselej, vselej, vselej premisli, v kolikšni meri izvajaš svojo moč, kako morajo drugi skakati okoli tebe, v kolikšni meri početi to, kar hočeš ti, ker menijo, da tega sam ne zmoreš. Dobro premisli, premisli do vseh podrobnosti, česa sam res ne moreš in česa nočeš. Nikoli ne izkoriščaj svoje slabosti in pripravljenosti nekoga, ki ti je voljan pomagati. Bolezen ne bi smela biti pot, preko katere prideš do moči, temveč priložnost, da se naučiš, kar se imaš za naučiti – in to niso nikoli nepoštene igre moči in oblasti!

Kdor je zatiran, ta v večini primerov razvije nasilnost. Absolutno gotovo je, da imaš v sebi stvar, ki jo zavračaš. Kdor samega sebe obsoja, postaja vse bolj šibak. Na Zemlji si zato, da bi se učil. Napake pa spadajo k učenju. Pravilen način ravnanja z napakami je tak, da jih prepoznaš, se jih pokesaš, občutiš Božjo ljubezen v obliki odpuščanja in pogumno stopaš dalje po svoji poti.

Ne obstaja tukaj svetnik, tam pa zločinec. Razlika med svetnikom in zločincem je predvsem čas. Svetnik je prispel na cilj, zločinec pa ima še nekaj poti pred seboj. Eden je rešen. Drugi še bo. V tem je vsa razlika.

Stalno imej na umu, da če se nečesa ne naučiš, ni nikakršen velik problem, še manj pa sramota. Odločilno je le, da uvidiš, da se imaš nekaj za naučiti in da narediš prve korake, da bi se tega naučil. Vse drugo naredi čas.

Če se nekdo počuti nerazumljenega, neopaznega, prezrtega ali neupravičeno obdolženega, je zelo velika verjetnost, da svojo bolečino skriva v napadalnosti, da ne bi pokazal, kako zelo je ranjen.

Besede, katerih se moramo nujno izogibati pri vsakem prepiru, so: vedno, nikoli, vsi. Imajo namreč usodno lastnost, da tvojega sogovornika hitro razjezijo. Prepir in boj pomenita stik, četudi je boleč, je vendar stik. Mnogi ljudje so tako zelo prizadeti in zaprti, da je ta stik, do katerega pride v prepiru, edini, ki ga lahko prenesejo.

Mnogi se sovražijo zato, ker si nočejo priznati, da sovražijo nekoga drugega. Če je v tebi bes, to jemlji resno. Če ga prezreš, lahko zboliš, ali pa postaneš hinavski. Če si na nekoga besen ali ga celo sovražiš, si nanj vezan.

Kdor se ima za majhnega, je v skušnjavi, da se z nasilnostjo naredi večjega.

Žalitev je kot pismo. Če ga ne prevzameš, sploh ne prispe in se vrne k odpošiljatelju!

KOMUNIKACIJA

Bodi vselej pozoren na glas človeka. Prisluhni njegovemu zvenu. Zaznaj njegovo vibracijo. Začuti, ali se te dotakne v tvoji notranjosti, in če, kako.

Človek si ustvari večino karme s svojim jezikom in s spolnostjo. Jezik je na eni strani povezan s prehrano, po drugi strani pa lahko s svojimi besedami nekoga povzdigneš, razveseliš, osrečiš, pa tudi zapelješ, nalažeš in prizadeneš. S pomočjo tvojega govora, tona glasu, izraza na obrazu in obnašanja sporočaš, kaj misliš, čutiš in zaznavaš.

To pomeni, da če dobro pogledaš, je človek kot celota nosilec informacij. Vse ima nek pomen. Vse ti lahko nekaj sporoča o njem, vse nakazuje na nekaj globljega, notranjega. To je tisto čudežno v stvarstvu: za tistega, ki vidi in prisluhne, je na voljo neskončno informacij. Ves svet je eno vseobsegajoče sporočilo. Zato izkoristi vsak trenutek, da bi ljudi resnično zaznal. Z natančnim opazovanjem se približuješ resnici.

Dolgčas je vedno znak, da se napačno obnašaš. Življenje je tako očarljivo, tako čudovito, tako polno, da se nihče ne bi smel dolgočasiti.

Znati prepoznati, kako se partner počuti in kaj se z njim notranje dogaja, je za vsak odnos tako velikega pomena, da to smatram za temelj zakona.

Z današnjim človekom se že od malega tako upravlja, da niti ne opazi, kako je manipuliran, ne zaveda pa se niti takrat, ko manipulira sam. Včasih je priporočljivo, da A od B-ja jasno izve, da ga je ta spregledal.

Komunikacija ti jasno pokaže, da se lahko izraziš in si lahko razumljen le tedaj, če se naravnaš na svojega sogovornika. Če pa govoriš kar tako, se kaj hitro lahko zgodi, da te sogovornik sploh ne posluša, ti pa govoriš naprej še ure in ure in niti ne opaziš, da ga že zdavnaj ni več.

Mnoge je strah iskrenega pogovora. Odnos pa je ustvarjen tako, da ni sposoben preživeti brez resnice. Ti nekomu ne moreš biti zelo blizu, če ne živiš v resnici. Če si v svoji resnici, avtomatično prideš v stik z resnico partnerja.

Resnica brez ljubezni je kakor zemlja brez svetlobe. Iz tega razloga si resnice nikar ne razlagaj napačno, misleč, da jo lahko vsakomur vržeš v obraz. Nikoli nikomur ne vrzi v obraz nekaj, kar ti pravkar pade na pamet. To ni nikakršna resnica, temveč hlad, neprijaznost, ki lahko vodi vse do predrznosti, hladnokrvnosti in brutalnosti. Tvoja naloga je, da resnico poveš na tak način, da drugega sicer doseže, a ga brez nekega namena ne prizadene, še manj pa stre. Resnica skupaj z ljubeznijo ve. Resnica brez ljubezni pa je nasprotno slepa. Zato se z ljubeznijo povezana resnica imenuje taktičnost.

Mnogi zdravniki in terapevti tega danes ne vedo. Marsikateri pacient je kakšni težki bolezni podlegel le zato, ker je bil z njo soočen na tako zelo netakten, da ne rečem brutalen način. Če želiš, da ima tvoj odnos prihodnost, tedaj ne igraj vloge terapevta. Kar nekemu odnosu resnično pomaga, je enostavnost, preprostost. Partnerju njegovega obnašanja ne bi smel tolmačiti, temveč bi mu moral govoriti o tem, kako gre tebi, kaj ti občutiš in kaj te zaposluje. Najbolje je, da se tudi partner ne izmika, temveč ravno tako preprosto pove, kaj doživlja, kaj misli in kaj čuti.

Ne pričakuj, da bo partner uganil tvoje potrebe. Ali ti vedno veš, kaj on potrebuje? Seveda ne! Svoje življenje moraš živeti ti. Ne on. Zato imaš odgovornost, da poveš, kaj potrebuješ. Če si ti tisti, ki se mu pogovor ne zdi tako pomemben, moraš vedeti, da najmanj 70 procentov odnosa tvori komunikacija. Ne spolnost, temveč besedna komunikacija odloča o obstoju ali propadu zakona. Če ne komuniciraš, si moraš predočiti – in to ohraniti pred očmi« – da ti nisi morda povsem »normalen«, »enostavno drugačen«, »pač tih«, temveč da ne obračaš pozornosti na partnerja in da to lahko vodi do čistega preziranja.

LOČITEV

Vzrok za probleme išči vedno najprej pri sebi. Če si dolgo in resno iskal, pa kljub temu nič odkril, tedaj prosi partnerja, da ti pove, kaj delaš narobe. On bo zagotovo vedel!

Če se držiš teh pravil, če se na to, kar ti partner pove, odzoveš mirno odprto in premišljeno, se bo hitro pokazala rešitev. 95 procentov vseh težav bi bilo v trenutku konec, če bi na tak način razmišljala oba partnerja.

Obrni se na resnično dobre prijatelje ali pa na strokovnjaka, ki mu lahko odpreš svoje srce in ki bo tebe in tvoj problem obravnaval odgovorno in pošteno. Da pa svoje probleme preprosto razprostreš v nekvalificiranem okolju, ti najprej ne prinese nič, drugič pa spodkoplje tvoje in partnerjevo dostojanstvo. Za tvoj odnos ne more biti nič slabšega, kot je to.

Svoji odgovornosti se ne poskušaj ogniti tako, da kriviš partnerja. Na Zemlji nisi zato, da bi za svoje probleme obtoževal druge, temveč da bi se sam učil. Pomisli tudi na to, da je tvoja pravica in dolžnost spremeniti le enega edinega človeka, in ta človek si ti.

Ko je srce zaprto, ljudje najdejo veliko zadovoljstva v prepiru, besu, sovraštvu in preziru.

Nikoli ni dobro stopiti v odnos, če stvari niso razjasnjene. Pomisli na to, da si na partnerja še precej vezan – četudi se to izraža še posebej v agresiji. Prav iz tega razloga se ne moreš prepustiti novemu odnosu globoko iz srca. In če tega ne zmoreš globoko iz srca, tedaj so bodoče težave že na obzorju.

Ker ste dandanes navajeni podcenjevati težo partnerstva, imate zato v istem okolju več odnosov, ki si hitro sledijo. Če bi lahko videli vezi, bi bili presenečeni, kako je vaš dom prepreden kot labirint. Z odnosi začenjate veliko prezgodaj. Takrat niste še niti zreli za nek odnos, niti še niste sposobni izbrati pravega partnerja. S tem je ločitev določena vnaprej in z njo prizadetost. Prvi odnos ima 100-procentno odprtost in predanost – oziroma naj bi jo imel. Naslednji pa le 50-procentno.

Ločitev vedno spremljajo bolečine ene ali druge vrste. To je vedno tako. Če kdo misli, da pri njem ni tako, tedaj s tem le pokaže, da je blokiran: bodisi ker svojih bolečin ne čuti, bodisi ker se partnerju nikoli ni resnično prepustil. Za celitev ran potrebuješ na eni strani mir, na drugi strani pa odvračanje pozornosti, to je razvedrilo, spremembo in pogovor. Ustvarjalnost je idealna metoda za celjenje ran.

Iz osamljenosti ne bi smel nikoli bežati, temveč bi jo moral preživljati aktivno – ravno s tem, da npr. razviješ svojo ustvarjalnost. To pomeni, v sebi najdeš raven, na kateri osamljenost ne doživljaš več kot bolečo, temveč kot izpolnitev, kot »zadovoljstvo s samim seboj«. Tedaj se osamljenost pretvori v enost z vsem.

V sebi razviješ in izgradiš notranjo moč, s katero si lahko sam. Le če zmoreš biti sam, si lahko tudi z nekom skupaj. Brez samote ni življenja v dvoje. Vsako partnerstvo te prej ali slej potisne nazaj k samemu sebi. To pomeni, da moraš prestati »sušno obdobje«, to je obdobje stiske in težav. Tvoje sušno obdobje lahko izzove tudi partner, ki gre skozi pomemben razvoj; zato se mora notranje umakniti v sebe, od tebe pa pričakuje, da mu nudiš svobodo, da bi lahko šel skozi svojo notranjo preobrazbo.

Opora je eno najdragocenejših daril, ki ga prostovoljno daje zakon, vendar ni iztožljiva. Če jo zahtevaš, si egoist. Če je ne nudiš, si ravno tako egoist.

Stephan v. Stepski-Doliwa: SAI BABA O ODNOSIH
Stella, Šmarješke toplice, 2000 (povzela Irena Roglič Kononenko)