Šamanski nauki, ki jih ne smemo pozabiti, ko srečamo sovo, varuhinjo znanja

OGLAS

Sova leti skozi gozd, zavita v temo in tiha kot šepet, in ves čas opazuje. Že vse od stare Grčije imajo Sovo za varuhinjo znanja, bila je tudi glasnica in spremljevalka Atene, boginje modrosti. Zaradi njenih naprej obrnjenih oči in sposobnosti obračanja vratu čutimo, kako nam je podobna, čeprav s strahospoštovanjem gledamo na njeno nadnaravno sposobnost zaznavanja. Vidi tisto, česar mi ne moremo videti; ve tisto, kar je za nas nepoznano.

V nekaterih kulturah sove veljajo za nesrečna znamenja smrti ali odposlance drugih, ki nam želijo škodovati. Nekatere zgodbe trdijo, da ptice sploh niso niti živa bitja, temveč srhljivi duhovi z ukajočim nezemeljskim skovikanjem. Kot velja za vse nauke, pa lahko tudi te preučimo in se odločimo, kaj je pomembno za nas. Kaj je konec koncev znamenje? Dandanes jih imamo najpogosteje za vraževerja, vendar govorijo tudi o nekakšnem praktičnem znanju, od katerega se nas je večina v sodobnem svetu odvrnila. Gotovo se vam je že kdaj v življenju zgodilo, da vas je obšla skrivnostna slutnja oziroma da ste zaslišali glas intuicije v zvezi z neko osebo, nevarnim položajem ali vznemirljivo priložnostjo. V nas je modrost, ki se je ne zavedamo popolnoma. Sova nas lahko opomni, da lahko s tem, ko prisluhnemo naravnemu svetu in svoji intuiciji, omogočimo zavedanje sedanjega trenutka ter si hitro in odločno razložimo neki položaj, potem pa se odzovemo z globoko intuitivno modrostjo.

Sova daje zavedanje, modrost, tišino in intuicijo. Človeški vzgib za intuitivno védenje je že sam po sebi način gledanja v temi. Kadar je prihodnost meglena in ne vemo, katera pot je najboljša, se lahko s klicanjem duha sove zberemo, osredotočimo na sedanji trenutek ter črpamo iz svoje notranje modrosti in intuitivnega občutka. Ko razvijemo te veščine, ugotovimo, da se ne bojimo več teme, nevidnega, neznanega, negotovega, celo smrti same ne. V takšnih časih je to odličen dar.