Samopomilovanje

Sami se smilimo in se pomilujemo, kako nam je hudo in kako nesrečni da smo.

Pa smo res? Seveda, vsakemu od nas predstavlja lastna težava dosti krat nepremagljivo in visoko goro, ki je ne bomo nikoli osvojili ali rešili problema, zato se lahko tudi vdamo in prenehamo iskati rešitve. Ko se samopomilujemo, se stisnemo sami k sebi, problem sicer ostane, ampak mi se poskusimo pred njim zaščiti s tem, da ga negiramo ali ignoriramo. Ali pa drugim tožimo o naših težavah, da se jim zasmilimo ter dosežemo njihovo pomilovanje, ki nam da zopet moč, da sami sebe pomilujemo.

Kot vemo, se nobena težava nikoli ne reši kar sama od sebe, ampak je vedno potreben nek vložek energije, da pride do preboja. Tako ali tako bi vam predlagala, da vse ovire, na katere naletite na svoji poti, jemljete kot izziv, ki vam ima nekaj za pokazati in spoznati ali pa se skozi bolečino, jezo in nemoč naučite kaj novega o sebi. Na primer to, da ste v resnici in pod debelim slojem lastnih izgovorov neverjetno močni in sposobni. Vem, da si velika večina ljudi tega ne more povedati, saj so vzgojeni v smislu »iz tebe nikoli nič ne bo« ali tole »nič ne znaš in brez veze da se trudiš« in podobne vtisnjene bolečinske točke, ki smo jih skozi odraščanje prekrili s takšnimi in drugačnimi dekcami lastnih izgovorov.

Noben velik uspeh na nobenem področju ni nikoli prišel čez noč in da se ni vložilo nič v njega. Pa saj to veste kajne? Namreč, vse stvaritve človeštva, napredka in na splošno tehnologije so se zgodile, ko se je dovolj dolgo vlagalo v iskanje smisla, rešitev ali pač nečesa, kar bi spremenilo ustaljene dogme. Enako je z nami: vložiti je treba voljo, trud, energijo pa tudi poiskati rešitve, ki so seveda v določenem trenutku izvedljive. Ko boste takole v fazi bojevanja za izkopavanje iz svojih zagat, verjemite mi, ne bo časa za samopomilovanje in jokcanje v smislu: »jaz tega ne zmorem«, »to se ne da« ali pa »eh, brez veze, nimam moči«.

Samopomilovanje je sicer faza, ki nastopi tudi v procesu žalovanja, ko smo izgubili ali se ločili od partnerja, službe, ob smrti bližnjih ali ob drugih izrednih stresnih dejavnikih, ki nas potisnejo v obdobje procesiranja zakaj se je nekaj zgodilo in kaj bi mi lahko naredili, da bi se to ne pripetilo. A ker se ne da za nazaj nič storiti, je treba gledati naprej in v fazi žalovanja občutimo širok spekter bolečih čustvovanj, ki pa nam dajejo smernice, kako naj se počasi izkopljemo iz občutka izgube. Zato je samopomilovanje v tem obdobju pomembno, da se preko njega lahko tudi vrnemo v fazo, ko nam ni treba biti aktiven.

Poskusite spoznati sami sebe. Potrudite se sami za sebe, pogovarjajte se sami s seboj (pa četudi se sliši čudno, pomaga, verjemite) in si ničesar ne očitajte. Imejte se radi točno takšni kot ste. Pred izzivi in soočenji s težavami ne pobegnite in ne zakopljite glave v pesek, ker problem ne bo izginil ampak bo postal še večji (se spomnite snežne kepe kako se debeli, ko drvi po brežini navzdol?). Ko otrpnete v bolečini, strahu ali zanikanju, si dovolite samopomilovanje, da se spočijete. Prav je tako.

Nato počasi okrepite zavedanje, da v mirovanju ne bo nobene pozitivne spremembe, se pravi bo potrebna akcija.

Premik.

Upajte si.