Samospoznanje, 1. del

Naše hrepenenje izvira iz bolečine, bolečine, da bi spoznali in prepoznali svoje globoke sanje, kjer bi se počutili zadovoljno. A ne kakor koli. Želimo si biti povezani v ta vir Dobrote, Radosti in Veličastja, ki bo vedno znova in znova, brez prestanka prebujal znotraj nas občutek, da smo dovolj dobri, da imamo vse, da bomo vedno imeli vse in da naj ne skrbimo.

Vse kar počnemo v življenju je namenjeno temu in zanimivo, naši občutki nam govorijo, ko je temu tako. Zanimivo pa je tudi, da ko ga enkrat zaznamo, da se ga v večini primerov oprimemo in prenehamo delovati, delovati v smeri svoje prave narave.

Vsi mi smo na poti zdravilstva, zdravljenja, vsi mi smo na poti prebuditve. In ko se enkrat začnemo zavedati, da druge ni, kot da delujemo, da trpimo in skozi to prepoznavamo, da je prav trpljenje tisto, ki nam odpira vrata, se mu prenehamo izogibati. Še več, vedno bolj mu začnemo zaupati in stopamo po njegovi poti.

OGLAS

Mi, ljudje, nismo prišli uživat v tem, kar je lažna podoba raja, kajti vse kar ima eno stran, ima tudi drugo. In čim se zalepimo za neko podobo raja, obstaja tudi nekaj, čemur pravimo ne-raj, saj nam ravno stanje, ki ni raj, govori o raju in o tem, kamor želimo priti.

Če ne bi bilo na svetu slabega, trpljenja, potem se noben od nas ne bi gibal v smer proti raju. Kaj pa je pravzaprav raj? Naša idealna podoba naše idealne povezave s samimi sabo. Ko se nahajamo v ti. raju, v prostoru, ki želi biti odkrit, izkušamo namreč našo najvišjo obliko sebe.

Zanimivo pri tem pa je, da ta oblika mine. Da, kaj hitro mine, kot se ljudje prej ali pozneje naveličamo tega, čemur pravimo udobje, sreča, nedejavnost, nedelovanje, groza, žalost… To je čisto normalen pojav, do katerega pride iz razloga, ker vse kar ima nasprotje, tudi prej ali pozneje pritegne nasprotje.

Da, nasprotja se privlačijo. Vsaj v materialnem svetu oz. v svetu življenja, kot ga poznamo. V trenutku pa, ko se začnemo pomikati nasproti notranjim svetom, pa se začnejo pravila spreminjati. In to na tako silen način, da človek postane nemalokrat zmeden.

Pri vsem tem je osredotočenost zelo pomembna, osredotočenost in pa seveda novo znanje, ki umu pove, da ni čisto nič narobe s tem, kar se dogaja, kajti prej ali pozneje se bo vse tako ali tako spremenilo. In vse kar se spreminja, vse kar prihaja in odhaja, ne more biti nekaj stalnega.

V svetu v katerem živimo, je vse, čisto vse izpostavljeno spremembi in v trenutku, ko hočemo nekaj obdržati enako kot je bilo, je potrebno vložiti veliko napora, podobno kot v materialnem svetu, kjer so potrebni materialni vložki, da ohranimo stanje, kot je bilo.

Kaj pa je pravzaprav potovanje nasproti raju? No, gre se za Samo-spoznanje, za spoznanje tistih delov nas, ki še niso spoznani, torej v eni besedi vsega. In kaj pravzaprav počnemo pri vseh praksah, ki jih izvajamo na svetu, od ljubezni, materialnosti in duhovnosti naprej? Iščemo sebe.

Karkoli že počnemo je izpostavljeno temu, da se tega lotimo, če nam daje obljubo, da se bomo boljše počutili. In včasih je pot do tam, do boljšega počutja namreč, precej trnova. Pa kljub temu to počnemo. Nekateri zavedno, drugi spet podzavestno, a vsi to počnemo.

Vse namreč, kar počnemo, počnemo zato, ker hočemo najti. Kaj že? Neki globlji občutek, neko globljo povezavo s samim sabo. Ko iščemo partnerja ostanemo s tistim, ki nam prebuja najboljši občutek o nas samih, saj je to kar čutimo, naše, nekaj kar se prebuja znotraj nas, pa čeprav se to čuti, kot nekaj od zunaj.

Sploh ni važno od kod prihaja in kdo to pošilja oz. oddaja, to kar se nas dotika, čutimo znotraj nas. Torej je to naše lastno čutenje nas. Je že res, da je bilo vzpodbujeno z nečim od zunaj, a ne pozabite, da ko čutimo drugega, pravzaprav čutimo naš odziv nanj.

Vsako tako čutenje, ki prihaja od zunaj se dotakne dela nas, ki le odreagira, odreagira na takšen način, kot bi naj. Vsak od nas se je utelesil v telo v katerem namreč smo z namenom, da bi ozavestil del sebe, ki še ni ozaveščen.

Kaj torej pomeni ozaveščanje? Ozaveščanje pomeni, da spoznamo in se zlijemo z delom nas, za katerega prej nismo vedeli oz. ga nismo zaznavali kot del nas.

Vsak del nas, ki ga ne zaznavamo kot del nas, se čuti kot tujek in morda tudi je. A na najvišji ravni, na ravni kreacije je vse Eno, vsi smo Eno in če tega ne prepoznamo in se ne zlijemo s tem kar smo, torej z Enostjo, lahko o tem le razglabljamo, razumeli pa ne bomo.

Stvari lahko razumemo le takrat, ko postanemo eno z njimi, kajti dokler se v popolnosti ne poistovetimo s tem kar čutimo, dokler ne postanemo Eno s tem in dokler imamo potrebo na to, kar čutimo kakršno koli potrebo odreagirati, smo le tolerantni, stvari pa ne razumemo. V takšnem stanju se zaviramo oz. poizkušamo sprejeti to kar je. A če znotraj nas tega istega, kar hočemo sprejeti še nismo prepoznali kot del sebe, se bomo najverjetneje dušili ali zavirali, omejevali.

Tudi zaviranje, dušenje in omejevanje je dobra duhovna praksa, s katero lahko postaneš bolj dojemljiv za drugačnost, saj se bo trpljenje, ki ga ob tem, ko se upiramo nasprotni reakciji, prej ali pozneje pozdravilo s trpljenjem. Lahko, da se bomo tako dolgo upirali, da bomo naposled izbruhnili na sicer ne pravem koncu, da bo to povzročilo dodatno zamero in razkol in bomo potem s tem, da bomo trpeli zamero in razkol drugega, na koncu le prepoznali, zakaj smo se upirali in čemu je namen izraza drugega človeka…

Ljudje to počnemo mnogokrat. Mnogokrat odreagiramo, mnogokrat ne in namen teh duhovnih praks je ravno v tem, da se naučimo. A učenje mnogokrat pušča posledice tako na fizičnem, kot čustvenem in mentalnem telesu, pa še kje drugje. In bolj smo pripravljeni sprejeti učenje kot svoje lastno, ker se ne gre pravzaprav za nič drugega, kot da se sami učimo o sebi (smo učitelj) in sami smo tisti, ki se naučimo (smo učenec), seveda pa smo sami tudi ti, ki smo že v začetku postavili vprašanje (spraševalec).

Posledice so najbolj opazne za človeško oko na materialnem nivoju, saj kaj hitro opazimo, da nas preizkuša zdravje, misli ali čustva. Nemalokrat se te pozdravijo že s tem, da gremo na sprehod, pojemo, vriskamo, se izderemo ali gremo ribarit, drugič pa spet ne.

Ljudje namreč mnogokrat jemo, pijemo, se ljubimo, jočemo, se jezimo, ker nekaj znotraj nas hoče odreagirati in tudi odreagira. In med tem, ko odreagira, iščemo pozornost, hvaležnost, cenjenje, vrednost ipd. Če karkoli od tega dobimo, se počutimo cenjeni, vredni…, če pa ne, pa posežemo po tistem, kar nam ta občutek zagotavlja.

Med tem, ko hlastamo za tem, da bi si prebudili občutek in zavedanje, pa pozabljamo da je to le začasno, saj bo naslednji trenutek minilo. Kar pa se bo zgodilo in bo ostalo z nami, kar nekaj čaka kot naša težava, pa je prevelika teža, težave s pitjem, odvisnost od drug, od lepih, dragih stvari ipd.

Da, obstajata dve poti. Ena je pot Samo-spoznanja, druga samo-zanikanja oz. smrti. Smrti pravim zato, ker ne prebujamo znotraj sebe večne božanske narave, temveč nekaj, kar je že ob kreaciji obsojeno na propad, torej na smrt samo.

Ljudje, ki se torej hočejo pozdraviti od trpljenja, od težav, to počnejo prav zaradi tega, da bi prepoznali znotraj sebe pravi in resničen občutek, ki bo stalen in ne takšnega, ki bi bil le začasen. To mnogokrat vidimo, ko nekdo konča zvezo in skoči v drugo, je žalosten in išče družbo prijetnih in veselih ljudi, s čimer ni čisto nič narobe. A če se ne soočimo sami s svojo težavo, potem jo bomo kar lepo potlačili in bo znotraj nas delovala kot podzavestno stikalo, ki se bo vključilo, ko bo situacija v življenju napeljala v to smer.

Zaradi takšnih stvari ljudje ponavljamo in ponavljamo neželene vzorce, ki nas silijo v dejanja, ki za nas predstavljajo omejitev. Zaradi tega imamo težave s hrano, pijačo, zdravjem, psiho…

Zanimivo, da se pri vseh teh stvareh gre pravzaprav za Samo-spoznanje, za spoznanje Sebe, ki nas bo vodilo do prepoznave česa ne potrebujemo več ali kar nam ne služi več in nas ovira pri naših življenjih in načinih, na katere jih živimo.