Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj
Sathya Sai Baba se je rodil v vasici Puttaparthi, v državi Andhra Pradesh, v južni Indiji (okoli 125 km od mesta Bangalore), kot četrti otrok v družini Raju. Oče Pedda Venkama in mati Eshvarama sta bila zelo verna. Pogosto sta molila za Božji blagoslov dobiti še enega sina.
Nekega jutra, ko je Eshvarama zajemala vodo iz izvira, se je nenadoma pojavila velika, sijoča modra krogla, ki se je kotalila proti njej in se zlila z njo. To je bil trenutek spočetja, ko si je bil brezoblični božanski princip nadel človeško podobo.
Med nosečnostjo Eshvarame so se samodejno oglašala glasbila v hiši. Začudeni in prestrašeni starši so se po nasvet zatekli k astrologu, ta pa jim je dejal, da so to zelo ugodna znamenja, da se bo v njihovem domu pojavila zelo dobrohotna moč.
Božanski princip si je za dan svojega prihoda na Zemljo v človeški podobi izbral četrtek, 23. novembra 1926, ob 5. uri zjutraj (ta ura velja v Indiji za najugodnejšo uro bujenja). Otrok se je ob svojem prvem joku oglasil z “OM, OM, OM” in tudi zvon v Puttaparthi-ju je oznanjal začetek novega dne. Rojstvo božanskega otroka je naznanjalo prihod nove dobe.
Dojenčka so položili na rogoznico in ga pokrili z odejo. Kmalu so opazili, da se pod odejo nekaj premika in na veliko začudenje so našli kačo, ki velja v Indiji za simbol božanskega. To je bil prvi čudež Sathya Sai Babe. Otroku so dali ime Sathyanarajana, ker je mati častila boga Višnuja. Že kot otrok je Sathya nakazoval, da ni običajen otrok. Ko mu je bilo devet mesecev, je v naročju svoje matere Eshvarame izkazoval svojo božanskost z bleščečo svetlo auro.
Bolj ko je Sathya rasel, več ljubezni je izkazoval do sveta in vsega, kar je na njem. Bil je edini vegetarijanec v družini. Otroke, s katerimi se je družil, je vedno učil, naj žive v nenasilju in resnici, zato so ga že takrat imeli za učitelja. Že kot otrok je bil brezmejno milosten in ljubezniv. V hišo je vabil siromake in jih hranil, sam pa je ostal brez obroka. Zatrjeval je, da je njegov želodec poln in v dokaz je razprostrl svoje nežne roke, da so ljudje lahko z vonjem zaznali duh po nebeški hrani.
V šoli je bil pravi čudežni otrok. Med učenci je bil zelo priljubljen, saj jim je zelo pogosto materializiral svinčnike, nalivna peresa, zvezke, beležke, frnikule, sladkarije in sadje; vse to je preprosto vlekel iz prazne torbe. Že takrat je zelo mojstrsko komponiral pesmi v slavo Bogu ter pisal igre z religioznim in moralnim naukom. S svojim prelepim glasom je pel pesmi v slavo Bogu, ob vsem tem pa je bil tudi briljanten učenec. Že ko je bil star šest let, so ga imenovali “tisti, ki pozna Boga – Brahmadžnani”. Imel je sposobnost napovedovanja dogodkov daleč v prihodnost, vedel je za preteklost, našel je izgubljene predmete in ljudem je bral misli. Z neštetimi čudeži je svojo družino in sovaščane pripravljal, da bi spoznali poslanstvo njegovega prihoda – obnovitev učenja svetih spisov in pravičnega delovanja.
23. maja leta 1940, ko je bil star 14 let, je zbral družino in sosede ter oznanil:
“Jaz sem Sai Baba. Prišel sem, da vas zaščitim pred vsemi težavami. Naj bodo vaši domovi urejeni in vaša srca čista.”
Tedaj je zaprosil, naj mu prinesó cvetje, ki ga je z enim zamahom vrgel po tleh in spregovoril:“Poglejte, na tleh piše, kdo sem”. Cvetni lističi so izpisali ime: SAI BABA v jeziku telugu, ki ga govorijo v državi Andra Pradesh. (Sai pomeni božanska mati in Baba božanski oče.)
Odločil se je, da bo vas Puttaparthi njegov stalni dom. Več o sebi in svojem resničnem bivališču je pri šestnajstih letih opisal v pismu svojemu bratu: “Nimam posebnega imena, na katerega bi se odzival. Nimam določenega kraja, ki bi mu pripadal. Kakorkoli me boste imenovali, se bom odzval. Kjerkoli me boste potrebovali, bom prišel. Potoval bom povsod po svetu. Našli me boste na vsakem centimetru te Zemlje”.
Tako je dal vedeti, da je Puttaparthi le kraj bivanja njegovega fizičnega telesa. Leta 1949 je na prošnjo slednikov postavil ašram Prashanti Nilayam (ime pomeni bivališče najvišjega miru). To mesto je postalo glavno središče njegovega javnega delovanja, v katerem se zbirajo ljudje z vsega sveta, vseh kultur in religij, ljudje, ki se želijo poglobiti v resnico, v načelo enosti vsega v vsem.
“Vedno sem z vami. Vaše srce je moj dom, moja hiša je ves svet. Tudi tisti, ki me zanikajo, so moji. Nikdar in nikoli nikogar ne užalite, ker tako žalite mene v njih”.
Sathya Sai Baba nas spodbuja, da spoznamo, kdo smo. Mi nismo um, mi nismo to telo, mi smo večna in nespremenljiva duša (atma), ki začasno naseljuje telo in uporablja um. To, kar v resnici smo, lahko spoznamo in postanemo le tako, da se obrnemo vase z brezmejno vero v Boga. Naša vest je odraz večnega duha. Sathya Sai Baba pravi, da je naša vest naš gospodar. Ko ji sledimo, postanejo naše misli, besede in dejanja plemenita, vzvišena in zgledna. Duhovnost pomeni imeti pogum in odločnost, da ves čas sledimo naši vesti. Če bomo tako delovali, bomo spoznali, da smo vsi združeni v Bogu, da smo vsi eno in da nas vse povezuje božanska ljubezen.
vir: saiorg.si
Uradna spletna stran: http://www.sathyasai.org/
Video posnetki: http://www.saicast.org/
