Ideja jina in janga je verjetno starodavna, vendar je prvo sistematično formulacijo postavil Zou Yan v 4. st. pr. n. št. Predstavljena je tudi v Shi Yi, komentarjih Yi jinga, napisanih v 3. st. pr. n. št.
JIN (tema/ženska) in JANG (svetloba/moški) sta obravnavana kot dve univerzalni energiji, ki skupaj s petimi elementi tvorita osnovo vsega. Tako kot tao vzpostavlja ravnovesje, morata biti jin in jang, ženska in moški, uravnovešena. Tudi sončne in senčne strani gore so neločljive. Življenje ne more biti vselej sončno, niti ne bo vedno v senci; če mislimo drugače, smo nezreli.
Prizadevanje, da bi nenehno živeli na sončni strani, neizogibno vodi v razočaranje, prav tako tudi poskus, da bi bili stoodstotni moški ali ženska. To je za taoizem osrednjega pomena: občutek za ravnovesje.
T’ai-chi-t’u (simbol ultimativnosti)
Temno območje predstavlja jin, svetlo pa jang. Ena definira drugega. Jina ni brez jang in obratno. Bodite pozorni na to, kako se eno v popolnem ravnovesju pretaka v drugega. V srcu drugega je tudi majhno seme vsakega od njiju, kar predstavlja neprekinjen tok moškega/ženskega, svetlega/temnega znotraj vsega. Spoznamo, da je v jedru ženske moška stran in da je ženska stran v jedru moškega.
Upoštevajte tudi, da se simbol jin-jang neprestano premika. Ni statičnega ravnovesja, temveč le uravnovešen pretok. Ravnovesje jin-jang zelo vpliva na vse vidike kitajske misli in kulture, vendar ne kot ekskluzivistična filozofija, temveč kot tista, ki je združljiva z drugimi religijami.
Pri preučevanju budizma in njegovega sprejetja univerzalnega pojava dukkha (trpljenje ali nezadovoljstvo) smo ugotovili, da filozofija ni negativna ali pesimistična, temveč zgolj poskuša biti realistična. Tudi ravnovesje jin-jang ni predstavljeno na fatalističen način, temveč je preprosto realna ocena stanja.
Pretvarjati se, da lahko živite življenje brez sence ali da je senca zgolj neka nesreča, ki se je zgodila v svetu, ki je sama svetloba, je vzhodni misli tuje. Ravnovesje rasti in upadanja, sreče in žalosti, dobička in izgube je bistvena lastnost življenja. Zato modrost pomeni, da to prepoznamo, da živimo v sožitju s to ugotovitvijo in najdemo srečo, ki ni odvisna od stalne svetlobe.
Obstaja še ena pomembna značilnost ravnovesja jin-jang: jin predstavlja neaktivnost, počitek in razmišljanje; jang predstavlja dejavnost in ustvarjalnost. Idealno je uravnovesiti ti dve življenjski značilnosti. Taoistična filozofija trdi, da brez obdobij tihega razmisleka ne morete učinkovito delovati.
To ravnovesje ni zgolj značilnost življenjskega sloga, ampak odraža osnovno značilnost taa, ki vzpostavlja ravnovesje. Ko karkoli doseže skrajnost, se začne vrteti nazaj v nasprotno. Zato se nenehno premika od aktivnosti do neaktivnosti in obratno.
Identiteta osebe je prav tako povezana z jinom in jangom. Ne glede na to, ali gre za moškega ali žensko, imamo vsi tako vidike jina kot janga, kar ustvarja proces sprememb in očitno protislovje, ki ga ni mogoče rešiti. Pomembno pa je vedeti, da je za taoizem napačno poskušati razrešiti ta konflikt, saj gre preprosto za posebno manifestacijo jin-jang gibanja znotraj vsega.
Povzeto iz knjige Azijske filozofije >>
