“All it takes is a beautiful fake smile to hide an injured soul
and they will never notice how broken you really are.“ Robin Williams
Ko so ob koncu življenja vprašali Carla Junga, ali še obstaja upanje za človeštvo, je odgovoril:
“Samo, če se bo dovolj posameznikov na tem planetu soočilo s svojo notranjo senco. Človek ne doživi razsvetljenja, če si zgolj prestavlja podobe svetlobe, ampak če ozavesti svojo temo. Ker pa je ta postopek neprijeten, iz tega razloga ni popularen. ”
Kaj je naša senca?
Senca predstavlja našo temnejšo plat osebnosti – to so vsi tisti deli, ki jih negiramo in poskušamo prikriti pred drugimi in celo pred nami samimi – sovraštvo, jeza, sram, krivda, strah, ljubosumje, zavist, egoizem, itd…
Od trenutka, ko se zjutraj zbudimo pa dokler ne ležemo zvečer v posteljo, nosimo na sebi čustvene maske, saj tako lažje zvozimo skozi naš vsakdan in verjamemo, da bomo na tak način lažje izpolnili naše profesionalne in osebne cilje in “živeli naše sanje”.
Med tem, zbolevajo naši starši, umirajo naši stari starši, naši otroci so izpostavljeni nasilju v šoli, se ločujemo, najboljši prijatelji so diagnosticirani z rakom…
A kljub vsemu smo “v redu” – nataknemo si nazaj masko z nasmehom in življenje gre dalje.
Zakaj se tako krčevito trudimo prikriti in zanikamo naša prava čustva?
Večina nas je bilo vzgojenih, da moramo biti kot otroci v družbi odraslih tiho – vedenjski vzorec, ki smo ga nehote ponotranjili.
Od našega prvega dne dalje so nas hvalili le takrat, ko smo se “lepo obnašali”. Dobrodošla in sprejeta je bila le svetla stran naše osebnosti.
Ko pa smo pokazali strah, jezo, obup, žalost oz. se z drugimi besedami nismo “lepo obnašali”, smo bili zato okregani ali celo kaznovani.
Vsa naša boleča čustva smo postavili v škatlo z napisom “negativna čustva”, za katero nikoli ne zberemo dovolj poguma, da bi jo odprli in v celoti raziskali.
In ker nam kot otrokom ni bilo dovoljeno izraziti ne naših misli, ne čustev, ne problemov ter konfliktov z igro, gestami, zvoki ali jezikom, smo odrasli v žalostne, depresivne, jezne, prestrašene odrasle z lažnimi nasmehi, ki smo vedno zgolj “v redu”.
Do zdaj, ko smo postali izoblikovane odrasle osebnosti, se počutimo tako neprijetno, ko nas preplavijo negativna čustva, da bi naredili KARKOLI, da bi se jim izognili, naj bo to prehranjevanje, pitje, jemanje drog, seks, gledanje televizije, plezanje po gorah, brskanje po internetu ali prakticiranje joge.
Tisti “najbolj poduhovljeni” med nami poskušajo uiti temačnemu delu sebe tako, da prepričujejo in dokazujejo svetu, da so povezani z “izvorom”, da čutijo samo čisto ljubezen, svetlobo in mir, nikoli negativnih čustev.
“Duhovni obvoz je umetnost pri kateri uporabimo naša duhovna prepričana, da bi se izognili soočenju oz. zdravljenju naših bolečih čustev, nerešenih ran in neizpolnjenih potreb. To je stanje izogibanja. Stanje v katerem se nečemu izogibamo pa je enako stanju upora. Duhovni obvoz je senčna stran duhovnosti.” Teal Swan
Zavedati, se moramo, da naša senčna stran ni nikoli prav daleč in preži na nas celo v naših najsvetlejših trenutkih v življenju, a ko enkrat skoči izza vogala, je pogosto prepozno.
Prepozno, da bi zbežali stran od problema in prepozno, da bi rešili ta “nenaden” problem.
Pridemo do faze, ko se počutimo popolnoma nesposobne, da bi se soočili z našimi težavami.
Tu se zlomimo fizično in čustveno.
Tu nastopijo kronična obolenja in težke bolezni.
Pri vsem tem pa je najhuje, da se, v svetu, ki promovira le veselje in pozitiven fokus, zdaj ko končno padejo maske, počutimo neskončno sami z našo bolečino.
Kako lahko z vajo osvojimo svojo senco?
Začnemo lahko tako, da z delom na naši senci, dostopamo do vseh čustev, tudi do tistih negativnih.
Za začetek moramo sprejeti in dojeti dejstvo, da nobeno čustvo ni napačno ali pravilno.
Da dostopamo do svojih čustev, je najbolje, če se uležemo, zapremo oči, globoko umirjeno dihamo in se vprašamo:
Kaj čutim v tem trenutku?
Kje je ta občutek / čustvo v mojem telesu?
Kaj je razlog, da se tako počutim?
Kdo ali kaj me sili v tako počutje?
Kdaj je bilo nazadnje, ko sem se tako počutil?
Kdaj je bilo prvič, ko sem se tako počutil?
Bodite potrpežljivi in dovolite, da priplavajo na površje kakršnikoli odgovori že.
Naslednji korak je, da začnemo opazovati in smo pozorni na vzorce, ki se ponavljajo v našem življenju ter ob katerih se ne počutimo dobro. To so lahko pogosti nesporazumi z našimi partnerji ali močne negativne reakcije pri interakciji z našimi otroci ali starši.
Ista vprašanja lahko uporabljamo tudi za dostop do negativnih čustev.
Vprašanja, ki vodijo do naših temačnih prepričanj so:
Kaj pomeni zame, če se oseba na tak način vede do mene?
Če bi bilo to res, kaj to pomeni zame?
Kaj še…?
Nekaj splošnih prepričanj senčne strani osebnosti:
Z mano je nekaj narobe.
Nisem vreden.
Ni me mogoče ljubiti.
Nisem dovolj dober.
Nihče se ne zmeni zame.
Tehnike za delo na senčnem delu osebnosti so:
- Dnevnik – zapišite vse kar čutite, mislite, opazite…
- Pismo – zapišite vse kar čutite do osebe s katero ste v konfliktu – ni potrebe da to pismo nato dejansko odpošljete
- Delo z notranjim otrokom
- Meditacija – vstopite v svoja najbolj temačna čustva, dihajte v njih in opazujete, kaj se dogaja
- Umetnost – nekaj najbolj znanih umetnin na svetu, je bilo ustvarjenih ravno iz globin naših temačnih aspektov! Začutite vašo temo, raziščite jo, narišite, naslikajte, oblikujte jo, pišite o njej, zapojte, zaplešite, ustvarjajte…!
Dovolite si sprejeti in razumeti svojo najglobljo temo.
Dovolite si sprejeti in ceniti vsa vaša negativna čustva.
Drznite se vsesti in strmeti v svoj temačni del osebnosti.
Vse dokler bo sijalo sonce, mu bo sledila tudi senca.
Ena izmed najbolj bolečih izkušenj in hkrati največja nagrada je, ko smo se sposobni pogledati v ogledalo in videti kdo v resnici smo (in ne kdo bi radi bili). Ko zmoremo to, lahko nastopi mir in zdravljenje.
