Naslov se sliši malo hecno kajne. Separacija pomeni ločitev odrasle osebe, ki je še vedno otrok svojemu staršu, od le-tega. Ni tako zakomplicirano, kot se sedaj bere. Namreč, zadnje čase imam vedno več strank obeh spolov, ki pridejo zaradi nezadostnega poguma, da se uprejo svojim staršem, ki jih še vedno nadzorujejo, kritizirajo in želijo odločati namesto svojih, poudarjam odraslih, otrok.
Govorim o skoraj štiridesetletni ženski, ki se je na skrivaj zaročila s fantom iz tujine, ker je vedela, da starša nikakor ne bosta pristala na to, da bi njuna hči šla z nekom, ki ni iz Slovenije in ni katoliške veroizpovedi. Ko sta izvedela za to novico, sta hčerko popolnoma ignorirala in sta prekinila stike z njo za nekaj mesecev, kar je gospo zelo bolelo. Namreč, starša sta si hčerko bolestno navezala na sebe in nikoli ni bila dovolj dobra za njune zahteve. Znala sta jo neprestano kritizirati, jo obsojati in vedno sta ji dala vedeti, da iz nje nič ne bo in da je za njo najboljše, da ostane kar lepo pri njima doma. Zdelo se jima nesmiselno, da hoče študirati v tujini in sta ji tudi na tem področju dopovedovala, da ne potrebuje take izobrazbe. Tedaj je bila pogumna in se je zmogla nekako odtrgati in je dokončala študij v tujini, s skrito podporo tete, ki se ni dobro razumela s svojo sestro, mamo naše gospe.
Ko se je vrnila v domači kraj, je hitro zapadla pod patronat staršev, ki jima je skrivala zvezo s svojo veliko ljubeznijo. Ko je dozorel trenutek, da se preseli k njemu v tujino, je želela oditi z dvignjeno glavo ter staršema povedati, da ne glede na njune prepovedi in omalovaževanja, bo sedaj stopila na svojo lastno pot sreče, zadovoljnega partnerskega življenja in da si želi realizirati željo po otroku.
Potrebovala je kar nekaj spodbudnih ur dela na sebi, da je sama v sebi dojela dejstvo, da je vredna biti srečna in zadovoljna, ne glede na uničujoče obsodbe staršev in njihovo čustveno manipulacijo. Separacija takšne odrasle osebe od staršev, ki še vedno gledajo na otroka kot na svojo lastnino in še naprej uporabljajo vzvode čustvenega izsiljevanja in povzročanja občutka krivde so zelo pogosti. Ko mora separacijo, se pravi rezanje popkovine do staršev opraviti odrasel otrok, je za obe strani to čustveno zelo travmatičen proces. Starši ne razumejo potrebe odrasle osebe, ki je sicer njihov otrok, da se odloča za lastno življenje in sprejema svoje odločitve in s tem povezane posledice. Želijo, da jim je otrok vedno na razpolago za njihove potrebe. Sicer bodo trdili, da želijo svojemu otroku vse dobro, a če se le-ta odloča z lastno glavo, kar pomeni, da ni v skladu z zahtevami in pričakovanji staršev, mu bodo obrnili hrbet.
Odrasel gospod pove, da ne zmore mami, ki je vdova reči ne. Želi se odseliti v drugo mesto, kjer je dobil zelo dobro plačano službo, o kateri je sanjal dolga leta, pa mu mama tega ne dovoli, ker ga dojema kot nezrelega majhnega sinka, ki ni sposoben skrbeti sam za sebe, za lastno gospodinjstvo in za druga opravila, ki jih je do sedaj opravljala mama. Čustveno ga izsiljuje, češ da mu ni mar za njo, da najboljše da kar umre, da mu ne bo v breme in podobne čustvene boleče rane zadaja v lastni nemoči in strahu, saj ne zmore dojeti in preboleti ločitve odraslega sina od nje. Ne sliši zagotovil sina, da jo bo redno obiskoval in ji z visoko plačo omogočal še bolj lagodno in prijetno življenje kot do sedaj.
Rešitev je v tem, da oba odrasla otroka v sebi najdeta moč, da z vso hvaležnostjo do staršev izbereta njuno pot v odraslo življenje, se na osebni poti razvoja in separacije naučita pomembnosti lastnih izbir in sprejemanja posledic za le-te.
Pomembno je, da s starši poskusita ohraniti vsaj približno tvoren odnos, seveda, če ga takole užaljeni starši sploh dopuščajo. V vsakem primeru ne obračajte hrbta, razložite staršem, da boste vedno ostali njihovi otroci, a da se sedaj končno odločate za lastno življenje.
