Duhovnost je iti globlje in če se ne zmoreš soočiti s tem, kar je v globini, pogosto iščemo umske razlage. Vse te umske razlage pa so v večini časa le plezanje po površini. Da bo človek lahko prišel globlje, mora poč prebiti led, kajti plezati po površini iz ledu, te ne bo pripeljalo nikamor.
Je že res, da um naredi prve korake, a če ostaneš pri prvih korakih, če si se nezmožen soočiti sam s sabo, s tem, kar čutiš na globljen nivoju, no, potem ostajaš le tam. Vendar potem ne teži drugim, da nisi bil zmožen priti globje, ker pač nisi.
Iti v globino ni drezanje v površino, ki je razbita, temveč začutiti to, kar se v resnici dogaja. In kaj se? Pravzaprav se vse dogaja znotraj nas, v našem bitju, v čustvih, v mislih, spominih, ipd. in če se ne soočimo s tem, no potem, ne bomo dobili priložnosti, da gremo globlje.
Iti globlje pomeni čutiti, kar pa je mnogokrat zamegljeno s tem, kar imamo v glavi, v mislih, v čustvih, spominih, občutkih. Kako torej pod vse to?
No, ena pot je, da se umirimo, druga spet, da vse to odstranimo, tretja, da zanikamo, četrta, da pozabimo, a nobena ni tako učinkovita kot pot umiritve. Ko je človek miren, dovoli, da pridejo do njega globlji impulzi, torej tisti, ki se nahajajo spodaj pod tem, o čem čeblja naše bitje.
In zakaj je to tako zelo pomembno? No, ker le v tišini zavesa pade in človek dobi priložnost, da pride do njega vse tisto, kar je v globini. Globina je zelo pomembna.
Če človek dojema stvari le na površini, le drsa po ledu, se lovi, pada in takrat je njegov fokus na lovljenju ravnotežja in ostati v ravnotežju. Vendar pa je prišel čas, da ljudje, ne kopajo samo po površini ledu, temveč, da zagrebejo v led, kjer želijo iti v globino in se z ledom povežejo.
Ko se človek poveže, takrat morda odkrije, da led sploh ni spolzek in da ga sploh ni. Šele takrat lahko gre globlje, kajti odstranjena je prva ovira. Nezaupanje namreč.
