Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do katedrale Santiago de Compostela (Santiago pomeni Sveti Jakob).

Prvič sem prehodila portugalsko smer, ki pa se po lepoti narave ne more niti primerjati z mojo drugo potjo, Camino del Norte v povezavi s Camino Primitivo in Camino Finisterra. Vsega skupaj sem prehodila 1000 km v 37 dneh. Doživetje? Čudovito!

Nekaj informacij, ki zanima večino, ki se prvič podajajo na pot (tudi sama sem te informacije najbolj iskala):

OGLAS

posebnih priprav in organizacije ni potrebne – vse nujne informacije o poti se dobijo v vodniku (pazite le, da izberete vodnik prave izbrane poti, saj ima vsaka smer Camina svoj vodnik) – zemljevid, informacije o prenočiščih, dnevnih etapah, lokacije hrane in vode … vse. Jaz sem ga naročila kar na spletni strani BookDepository.com,
letalske karte se dobijo zelo ugodno na Kayak.com (tam se tudi enostavno pogleda do katerega mesta se najlažje in najbližje pride), za prevoz do letališča vedno izberem GoOpti.com ali FLIXBUS,
javni prevozi po Španiji so odlično organizirani, zato se tam enostavno pride do vlakov, avtobusov, ki vas pripeljejo do začetne destinacije (začela sem v Irunu),
oznake poti so rumene puščice in značilne školjke pokrovače (pot izjemno dobro označena, tako da tu ni skrbi, da je ne bi našli ali da bi zašli),
prenočišča se imenujejo albergi (lahko so javni ali privatni) in so zelo ugodni (ali donativo ali 5 do 10 evrov na noč)
akreditacija je nekakšna zloženka, ki se jo dobi v vsakem albergu, samostanu, vsepovsod – notri od prvega dne dalje vnašate štemplje (dobijo se v albergih ali na mnogih ostalih postojankah na poti), kar je ob katedrali Santiaga de Compostela dokaz, da ste prehodili pot, ter s tem dobite uradni certifikat,
s seboj potrebujete nahrbtnik, po dva para oblačila, palerino, spalno vrečo, povoje za žulje, dobro obutev in dobre nogavice, osebno toaleto, brisačo … in pa veliko dobre volje!

In potem le hodiš! Hodiš po travnikih, gozdovih, nad pečinami, ob morju, po plažah, majhnih poljskih stezicah, preko gorovij, včasih po mestih … Skrbi pustiš doma, čemernost se s koraki razgublja, na poti spoznavaš ostale popotnike, iz najbolj površinskih misli pa iz tedna v teden prihajaš v vedno globlja.

Nekateri pravijo, da jim je Camino spremenil življenje. Drugi bodo rekli, da je bil le prijeten sprehod. Tretji gredo tja malo popivat (Španci ob kosilu v restavracijah dajo vsakemu kar liter vina – zelo ugoden način, da se malce napijete). Kolikor ljudi prehodi Camino, toliko različnih zgodb lahko slišimo, kaj jim je Camino dal, zakaj so šli na to pot in kaj od nje odnesli. A se mi zdi, da je nekaj pa neizogibno – če se odločiš več kot 3 tedne hoditi po naravi, primoran vdihavati svež zrak, piti vodo iz potočkov ob poti, tu in tam odtrgati svežo pomarančo ali figo, biti sam s sabo in svojimi mislimi toliko dni … Ja nekaj se ti mora premakniti, pa če si še tako ‘čustveno trd’! Malo za hec, nekaj je pa tudi resnice v tem.

Prva izkušnja Camina Portuges mi je bil le prijeten sprehod po naravi; ta druga pot, ki jo tu omenjam, mi pa je resnično spremenila življenje. Pomagala mi je, da sem posegla v eno največjih travm iz otroštva, ki se mi je na poti nekako prišla v ospredje, da sem ji začela posvečati pozornost. Več o tem v knjigi CAMINO – Od suženjstva do svobode >>

Takšna potovanja mi ozavestijo nekaj, kar sicer v nekem delu misli vem, a na to dostikrat pozabim – da so za življenje zares pomembni predvsem voda, hrana in varno okolje. In da življenju dajejo smisel odnosi in ustvarjalnost. Vsemu ostalemu dajemo prevelik pomen in posledično namenjamo preveč časa in skrbi.

Mnogo ljudi, mnogo knjig razlaga o tem, kako prehodijo pot. A meni ni bila bistvena sama pot, ampak dogajanje potem, ko sem na nek način spremenjena od poti, prišla nazaj v domače okolje. Težave, s katerimi se soočaš, lahko razčleniš in porazmisliš o njih ter jih daš v ospredja čustev nekje na drugem koncu sveta. A zares predelaš jih lahko le doma, v poznanem okolju neštetih čustvenih povezav in spominov. In prav to se mi je dogajalo.

Ja, nekako se spremeniš. Nekaj se v tebi spremeni. Pomanjkljivo je še moje besedno izražanje, da bi znala to zares opisati, a kdor je kaj podobnega doživel, verjetno ve, o čem govorim.

In kaj se pol leta po prehojenem Caminu še spremeni?

Prej zaznaš petje ptic, rahel vetrič, vonj cvetlic, sončni žarek, ki predira jutranjo meglico … Znaš se spontano ustaviti v trenutku in ga resnično občutiti. Postaneš bistveno boljši opazovalec.
Bolj čutiš telo – kdaj je utrujeno, kdaj potrebuje premik, kdaj hrano, kdaj vodo …
Manj gledaš na uro in koledar. Manj hitiš. Nekako veš, da bo vse prišlo in šlo in da se res nikamor ne mudi na tem svetu.
Zaveš se pomembnosti simbolike premikanja. Ni pomembno, kako hitro niti katero pot ubereš, samo da se premikaš in ne obstaneš na mestu.
Naučiš se biti sam s sabo, zgolj s sabo, in se ob tem imeti lepo. Naučiš se le ležati v travi in gledati v nebo, brez potrebe po kakršni koli umetno ustvarjeni zabavi, da zaposli tvoj um (televizija, radio, knjiga …).
Spremeni se ti lestvica pomembnosti stvari. Kar ti je bilo prej nadvse pomembno, zdaj izgubi vrednost, in nasprotno. Veš, da smo kljub materialnim razlikam v osnovi vsi na podobnem – vsi moramo prehoditi svojo pot. Včasih te obilje luksuznih stvari celo ovira, ker je nahrbtnik pretežak.
Omare zadihajo. Naučiš se živeti v minimalizmu in se ob tem dobro počutiti.
Bolj zaupaš življenju. Nekako spoznaš, da je veliko našega strahu iz vsakdanjega življenja zgolj nesmiselna iluzija. Tu spoznaš, da za preživetje, ne le za to, pravzaprav za lepo, svobodno in prijetno življenje, resnično ne potrebuješ veliko. Tudi v našem okolju ne, ki je prepojeno s trdimi suženjsko obarvanimi pravili Zahoda.
In zares začneš razmišljati, kaj si v življenju želiš. Kako želiš živeti. Nekaj, na kar v resnici mnogi sploh zares ne pomislijo.

“Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš na poti, kjer te vsakdo obogati na svojstven način. Camino je pristnost – pristnost narave, pristnost življenja, pristnost odnosov. Camino je odločitev, ki jo sprejmeš, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, česar ni moč opisati, temveč lahko le doživiš.” Iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode >>